Je komu sploh še mar za otroke?

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. maj 2010 / 06:00

Zgodba nekega otroštva, ki se ne bi smela zgoditi (1)

Moje ime je Alma in rada bi povedala svojo zgodbo. Z Mileno se poznava komaj kakšno leto, prvič sva se videli, ko je spraševala, kako se počutijo otroci, ki so otroštvo preživljali v rejništvu. Zdelo se mi je, da je bil njen odziv na moje pripovedovanje zelo iskren in globok, zato sem ji tudi dovolila, da zgodbo zapiše.

Bila sem »kr en otrok«, ki se je rodil ženski v poznih štiridesetih letih. Še danes ne vem točno, koliko bratov in sester imam, saj so vsi, ki se jih medlo spominjam, čez noč izginili in jih po tem nisem nikoli več videla. Spominjam se, da sem bila nenehno lačna. Mama me je zaklepala v stanovanje in odhajala po svojih poteh. Uradno je delala kot natakarica, neuradno pa je bila na voljo moškim. Zato tudi jaz ne vem in ne bom nikoli izvedela, kdo je moj oče. Zame je skrbela ena od tetk, ki je v resnici bila mamina sovaščanka. Pred mnogimi leti sta skupaj prišli v Slovenijo s trebuhom za kruhom. A tudi tetka Jasminka je imela svoje muhe, svoje otroke, moža, ki je bil brez službe in alkoholik, da preprosto ni utegnila skrbeti še zame. Spominjam se, da sem še ne triletna zlezla po vseh štirih po stopnicah do njenega stanovanja, in ker sem bila lačna, sem jedla kar s tal, kar mi je prišlo pod roke. Kakšno skorjo kruha sem potem glodala ves dan, če nisem imela drugega. Zelo rada pa sem prepevala, in ker sem imela dober spomin, sem znala veliko »neprimernih« pesmi tudi na pamet.

Nekoč me je tetka skupaj s svojo hčerko odpeljala v potujoči vrtec. To so bili prvi lepi spomini. Ne spominjam se več, koliko sem bila stara, pet let pa verjetno še nisem imela. Še danes mi v ušesih odzvanjajo besede (pa je od takrat minilo že več kot trideset let) ene od vzgojiteljic, ki je rekla drugi: »Tega umazanega ciganskega froca pa kar ti imej, meni se gabi.«

Mogoče sem res bila taka, kot je rekla. Nisem pa bila neumna, da ne bi vedela, kaj njene besede pomenijo. Nihče me ni nikoli navajal na kahlico, zato mi je še zmeraj kdaj ušlo v hlačke. Lahko da sem imela tudi uši, ne spomnim se več. Ampak v našem naselju smo jih imeli itak vsi, če jih je imel eden. Tista druga vzgojiteljica, ki se ji nisem gnusila, me je prijela za roko in me odpeljala s seboj v kopalnico. Tam je v otroško banjico natočila tople vode in me vprašala, če bi hotela v njej malo čofotati. Ideja se mi je zdela zanimiva, takoj sem se slekla in skočila v vodo. Zdelo se mi je super, saj je bila topla in je lepo dišala. Gospa Mara, tako je bilo vzgojiteljici ime, je hotela mojo obleko vreči v smeti, a ko je videla, da sem se pričela jokati, mi je obljubila, da jo bo odnesla domov in oprala. Potem mi je umila tudi lase, bilo je prvič, da mi je nekdo to naredil. Čeprav mi je šla milnica v oči, sem vriskala od veselja. Oblekla me je v čisto obleko, bila je roza barve, na hrbtu se je zavezovala z veliko pentljo.

Lase mi je spela z elastiko in po obrazu me je namazala z neko kremo. Postrigla mi je tudi nohte, in ko sem jo pogledala v obraz, sem videla, da je imela solzne oči. »Zakaj se jokaš, tetka?« sem jo vprašala.

»Saj se ne,« se mi je zlagala.

»Kdo te je pa udaril?« jo je nato zanimalo.

Sploh nisem razumela, kaj me sprašuje. Doma, pri tetki in na ulici me je stalno kdo tepel. Če me ni mama, so me tetka, njeni starejši sinovi ali pa moški, ki jih je mama vodila domov. To, da imam marogaste podplutbe, se mi ni zdelo nič takega.

Vseeno pa mi je bilo lepo, ko mi jih je namazala z nekim oljem, in bila sem ji zelo hvaležna.

Odpeljala me je v skupino, kjer je bilo še okoli dvajset drugih otrok. Sedeli so v polkrogu in poslušali pravljico.

Jaz sem se gospe Mare držala za haljo in je nisem izpustila. Zdela se mi je kot kakšna dobra vila. Tista druga vzgojiteljica jo je vprašala, če je bilo »grozno«, ampak je Mara odkimala.

Potem je tista druga vzgojiteljica vprašala, ali zna kdo od nas kakšno pesmico. Takoj sem dvignila roko in povedala, da jih znam zelo veliko, kar je bilo tudi res.

»Pa povej kakšno,« je rekla. In sem začela na ves glas recitirati pesem o mokri pički, ki čaka na svojega kurca. Vsi otroci smo jo znali na pamet, saj smo jo lahko slišali najmanj stokrat na dan. Obe vzgojiteljici sta planili pokonci in potem me je »moja« odpeljala iz igralnice v neko drugo sobo, kjer me je posadila na mizo, sama pa se je usedla kraj mene. Začela me je spraševati o mami, očetu, o vsem, kar sem doma počela. Povedala sem ji, da jaz nikoli ne bom fukala tako kot mama in da ne bom nikoli pila rakije kot strici, ki sem jih poznala.

»Kaj to pomeni fukati?« je bila radovedna.

Zdelo se mi je čudno, da tega ni vedela, saj smo pri nas vedeli vsi. Povedala sem ji, da sem pogosto zraven, ker mama nikoli ne zapira za seboj vrata. Sicer pa to itak počne kjerkoli, tudi v kuhinji.

Spet me je objela in močno stisnila k sebi. Ko je prišla pome tetka, jo je vprašala, če me lahko vzame čez vikend domov, k sebi. Tetki je bilo to, da ji ne bo treba paziti name, všeč, meni pa še bolj. (Se nadaljuje.)