Praznični dan

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Praznični dnevi so namenjeni za počitek delavskega naroda in hkrati za udejstvovanje na različnih športno-rekreativnih prireditvah. Šenčur je vas, ki je z leti nasledila eno najzanimivejših kolesarskih dirk prejšnjega sistema. Pod prejšnji sistem ne mislim na Janševo vladanje, ampak na tisto, ki je imelo izvirni greh v Beogradu in ne v Bruslju ...

Kolesarska dirka Pod Urhom je bila nadvse imenitna. Zvone Zanoškar, to je gospod, ki v zgodovini slovenskega kolesarstva spada na prve strani, je to dirko imenoval celo svetovno prvenstvo. Verjetno poglavar med kolesarskimi "rekreativnimi" delavci, pokojni Franc Mugerle Franek, je dal pobudo za to dirko, ki pa je umrla enkrat takrat, ko so naši veleumni politiki preimenovali praznik OF v Boj proti okupatorju. Ne vem sicer, zakaj se je praznik preimenoval in čigava pamet se sramuje nečesa, kar smo spoštovali dolga leta, vem pa, da so na tej kolesarski dirki najboljši trije prejeli pokal partizana kolesarja na kolesu s puško na rami. Ta izredna figurica v obliki pokala mi je bila vsako leto skoraj glavni cilj za osvojitev prostora v moji vitrini. Nikoli ga nisem dobil. Bil pa sem trikrat četrti in enkrat drugi, a glej ga vraga, ravno tisto leto so ga podeljevali samo zmagovalcu. Enkrat, ko sem za mišjo dlako zgrešil tretje mesto, sem za osvojeno četrto prejel kolo Pony, če se ga še spominjate. Tako močno sem si želel partizana, da sem fantu na tretjem mestu predlagal zamenjavo pokala za kolo. Fant me je zavrnil z obrazložitvijo, da tega pokala ne da za avion, kaj šele za kolo Pony. Skrušen sem doma očetu razlagal, da sem ga zgrešil za dlako in da mi navkljub komercialni žilici ni uspelo pokala prinesti v domačo vitrino. Imam tudi prijatelja kolesarja, ki jih ima cel "peloton" doma. V tistem času je bil kolesarski zvezdnik in ta dirka Pod Urhom je bila njegova poslastica. Zmagoval je serijsko. Moja foušija ni bila pozabljena, niti ko sem mu pomagal pri selitvi mnogo let kasneje. Razmišljal sem celo, da bi vsaj en kos partizana na kolesu s puško na rami prijatelju ukradel med transportom iz njegovega starega v novo stanovanje. Med pakiranjem mi je priznal, da so ti partizani edini pokali, s katerih redno briše prah in jih ne bi dal za noben denar na svetu. Moj namen je bil ubit.

Dirka Pod Urhom bi padla v pozabo, če bi Šenčurjani ne naredili svoje, na ta isti, praznični dan. Ni posvečena Osvobodilni fronti, ker se je ne spodobi spominjati, je pa na ta dan, ki ga bo moja in še kaka generacija vedno imela za Dan OF. V Šenčurju najboljši ne prejmejo pokalov s partizanom na kolesu s puško na rami. Torej, ta dirka nima nič skupnega s praznikom, razen tega, da se dirka na ta dan. Ima pa dušo. Hočeš nočeš. Če gledaš to dirko kot poznavalec slovenske kolesarske zgodovine, potem imaš nekje v mislih stalno Urha in tistega partizančka.

Mnogo let po ugasnjeni želji za famoznim pokalčkom sem se udeležil kolesarske prireditve, ki jo prijatelj Brane organizira v čast svojega očeta partizana kolesarja. Prvi sem prišel skozi cilj v svoji kategoriji in dobil ... kolesarja partizana s puško na rami! Enakega, kot so ga podeljevali pod Urhom.

Dan upora proti okupatorju je poseben praznik. Ste to opazili? Podoben je 1. maju, se mi zdi. In občutek imam, da bosta oba ukinjena prvič, ko bo to možno oziroma takoj, ko bo naša veleumna politika doživela svoj ponovni razcvet. Vseeno, upam, da se to ne bo zgodilo, a če se slučajno bo, potem še naprej upam, da bo vsaj Šenčurska kolesarska dirka ostala na tem datumu kot edini spomin na "tiste" dni.