Spomini Vrbancovega Janeza

Tako so živeli (7)

»Med tistimi, ki so te uboge reveže surovo pretepale, so bile tudi ženske, zato mi ne bo nihče govoril, da so ženske zmeraj in povsod »nežnejši spol« … Grde reči so počeli, še meni so ukazali, da bi moral pokončati nekega starejšega človeka, ki je komaj še sopel. Pa nisem. Vest mi tega ne bi dopustila. Še na fronti, ko je bilo vse drugače, nisem nikoli streljal tja, kjer sem slutil, da bi lahko koga zadelo. Nikoli!«

Janez pravi, da je bil v partiji eno samo leto, komunist pa niti eno uro ne.

»Omeniti pa moram, da sem celo življenje cenil prijateljstvo. Ne glede na narodnost. Poznal sem nekega Srba, bil je zelo bogat, doma je imel ogromno posestvo. Ko smo bili pri vojakih, je vsak teden dobil paket, pa ga ni hotel odpreti prej, dokler ni poklical tudi mene. Vedel je, da nisem imel z domačimi nobenih stikov, zato je bil srečen, če je kakšno dobroto dal tudi meni. Povabil me je na svojo poroko, žal pa nisem mogel priti.«

Janez je moral, ko je bilo služenja konec, v kasarni počakati še kakšen dan, da bi dobil potrdilo o članstvu v partiji, a ga ni dočakal, kar ga je zelo razveselilo. Ko je potem nekoč srečal trgovca Šiflarja v Škofji Loki, mu je ta celo svetoval, naj si s suknjiča odstrani značko, ker ljudem ni preveč všeč. V imenu partije se je med vojno in po njej zgodilo preveč grdega in hudega.

»Še danes, več desetletij po moriji, odkrivamo skrita grobišča. Mar ni to grozno? Moram pa reči, da nikoli nisem bil pristaš črno-belega slikanja ljudi. Spoznal sem, kot sem že povedal, tudi dobre nemške in ruske vojake. Pa tudi zelo slabe sonarodnjake. Ko sem bil pomočnik pri čevljarskem mojstru Jaku Mlačanovem, je prišel k meni neki oznovec in mi predlagal, naj malo popazim, če bo kdo govoril čez oblast. To sem odločno odklonil z besedami, da nikoli v življenju nisem izdajal in tudi v tem primeru ne bom. 'Da ti ne bo žal,' mi je odgovoril. In res. Čez kakšnih 19 dni sta prišla dva in zahtevala, da grem z njima. Zaprli so me v Ljubljani in Udba mi sploh ni povedala zakaj. V nadaljevanju so me tri tedne zasliševali o tem, kako je bilo v Rusiji. Dokler nisem prišel domov, domači niso vedeli, kje sem bil. Si morete misliti, kako jih je skrbelo?«

»Do sedaj sva govorila le o bolj žalostnih stvareh. Ali mi lahko poveste še kaj bolj veselega?« sem ga vprašala.

Janez se je dobrovoljno nasmehnil.

»Veš, včasih smo imeli le fantje pravico, da smo hodili k dekletom vasovat,« je nadaljeval med smehom.

»Danes pa si to pravico lastita oba spola. Med potjo k dekletom smo se ustavljali na domačijah, spili kakšen šilček in nato krenili naprej. Tudi plesali smo veliko. Vsako nedeljo, zlasti v času pred pustom. Ženske so spekle ocvirkovco, žganja je bilo po hišah tako ali tako dovolj, sem in tja smo se zaradi kakšnega dekleta tudi stepli, žal kdaj tudi preveč. Niso bili osamljeni primeri, ko se je vročekrvneža tudi zaklalo. Nekoč so nekemu drugemu Janezu z nožičem naredili kar veliko luknjo v zadnjico, pa tega še opazil ni. Kljub temu da mu je kri pomočila hlače, se za to ni menil. Potem ko je bil že ves poden krvav, ga le umirimo, Kovskar ga naloži na voz, na katerega smo pogrnili malo slame, in ga odpelje k zdravniku v Gorenjo vas. Tja ga je potem, ležečega na trebuhu, vozil še lep čas. Meni je bila zelo všeč neka lepa in zelo prijazna Mici, žal pa je bilo med nama preveč premoženjskih razlik, da bi imel pravico gledati za njo. Vseeno pa sva šla kdaj na kakšen izlet. Ko se je poročila, sem ji naredil poročne čevlje. Prinesel sem jih in ji tudi zaželel veliko sreče v zakonu. Še danes jo vidim pred seboj, zazrla se mi je v oči in mi rekla, da se pač mora omožiti, ker tako hoče oče, srečna pa ne bo nikoli. Morda pa res ni bila, kdo ve, sicer pa jo je mož že čez nekaj let samovoljno zapustil in šel v svet. Na pravo dekle, s tisto, s katero sem se poročil, pa sem naletel šele po vojni. Takrat je bilo fantov zelo malo, preveč jih je padlo. Večkrat sem šel mimo Pavra, ker so imeli dve dekleti, zbližal sem se z Julko in ko pride enkrat njen oče na dan s predlogom, da bi prevzel posestvo pa tudi hčerko, nisem imel nič proti. Ja, dobro ženo sem imel, žal me je prezgodaj zapustila, ali pa jaz predolgo živim?

Da pa sem tako dobro prišel skozi kruto vojno in druge vihre, trdno verjamem, da sem imel najboljše varstvo od zgoraj. V težkih trenutkih so veliko molili zame in kot kaže, so bili uslišani. Lahko rečem, da sem srečen človek, saj me je sreča spremljala vse do današnjih dni, ki jih preživljam v dokaj dobri kondiciji in v prijateljstvu z vsemi, ki so okoli mene in jih imam rad. Ali si človek lahko sploh želi še kaj več?« (Konec)