Se bo kdo uprl?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 26. april 2010 / 06:00

V torek bo dan upora proti okupatorju 2010. OF, po starem. V letu, ki ga živimo, se nekatere od zapisanih besed slišijo precej oddaljeno, skoraj tuje. Kje je že tista sprva žlahtna, potem pa od komunistov politično zlorabljena OF? Tudi okupatorjev že dolgo ni na vidiku in kdo bi se danes še upiral? Morda kdo poreče, da se nam obeta ali pa se je že zgodila okupacija od tujega kapitala? No, resnici na ljubo, v Sloveniji so glavne finančne institucije (banke, zavarovalnice) še v slovenskih rokah in večina največjih in najboljših gospodarskih družb v državi tudi, menda jih ni treba naštevati. V državah nekdanjega socialističnega bloka so večino družinske zlatnine in srebrnine prodali zahodnemu kapitalu že v prvih letih po osvoboditvi iz sovjetskega primeža. Pri nas so se k sreči našli ljudje, med njimi je bil tudi jeseniški rojak dr. Jože Mencinger, ki jih sloviti Jeffrey Sachs in druge kapitalistične sirene niso začarale. Ne nazadnje smo imeli »rdeče« direktorje, ki so svoja podjetja pripeljali iz egiptovskega (beri: socialističnega) suženjstva v obljubljeno deželo kapitala in demokracije v razmeroma dobri formi in jih prodati pravzaprav tudi ni bilo potrebno …

Toda: ali okupacija od slovenskega kapitala in oblasti ni okupacija? Latinski glagol »occupare« in samostalnik »occupatio« ne pomenita le tuje vojaške zasedbe in uprave. Okupacija po slovarju tujk pomeni tudi »prevzem stvari brez lastnika v posest«. Mar ni bila t. i. družbena lastnina prav to, lastnina brez pravega lastnika? Ob prehodu iz socializma v kapitalizem, ki nam ga niso vsilili kaki tuji okupatorji, ampak smo ga izglasovali sami na svobodnih volitvah pred dvajsetimi leti, aprila 1990, se nam je tako rekoč čez noč zgodilo »lastninjenje«, imenovano tudi »pri(h)vatizacija«. To pa se je zgodilo na način, ki je bil sicer še v mejah ali na samem robu zakonitosti, hkrati pa nepravičen in moralno sporen. Nekateri so si vzeli več, kot bi jim pripadlo po »stari pravdi«. Mi pa smo se povečini s tem lepo sprijaznili in oblast se je zganila šele, ko so šli nekateri (»tajkuni«) čez vsako mero. In da bi bila ta mera (pre)polna, te domače »okupacijske« razmere zaostruje še demokratično izvoljena oblast. Z načrtovano pokojninsko reformo, denimo, ki jo mnogi doživljajo kot grožnjo svojim pridelanim pravicam. Če se bodo gospodarske in administrativne razmere še poslabševale in zaostrovale, grozijo sindikati z uporom. Ga bomo res doživeli? Bosta dan upora in praznik dela spet dobila svojo »pravo«, uporniško in delavsko vsebino in ne bosta le čas za prvomajske počitnice in domače delo? Pustimo se presenetiti, a hkrati slutimo, da to presenečenje, če se bo res zgodilo, ne bo nujno prijetno?

V gornjih vrsticah je beseda o pomenih in možnostih okupacije in upora na nacionalni oziroma kolektivni ravni. Kaj pa na osebni? Skoraj vsak od nas ima nad seboj ali ob sebi koga, ki ga poskuša telesno ali duhovno upogniti, si ga podrediti ali celo zlomiti. Tudi takemu se je treba upreti. Upirati se na osebni pa je navadno še težje kot na skupinski ravni. Človek sam si upa in zmore manj kot skupaj z drugimi, sebi podobnimi. Ko si v takem položaju, si moraš najprej pomagati sam, šele potem lahko računaš na pomoč drugih. Tega prvinskega in samostojnega upora pa mnogi ne zmorejo. In tu nam je lahko za zgled eden od ustanoviteljev in prvih voditeljev OF – Edvard Kocbek. Njegovi soborci komunisti so ga hoteli najprej »disciplinirati«, ko se ni dovolj podrejal, pa še zlomiti. A je v svoji uporniški drži vztrajal do konca, do smrti. O tem smo besedovali tudi v četrtek na 101. Glasovi preji in danes teden si lahko preberete, kaj smo znesli …