Nova podoba znanega Linharta

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 25. april 2010 / 06:00

Prof. dr. Dragan Božič je v začetku februarja po naključju v arhivih Avstrijske nacionalne knjižnice na Dunaju odkril portret Antona Tomaža Linharta. Odkritje je v ponedeljek predstavil tudi v Linhartovi rojstni Radovljici.

»Bilo je v nedeljo popoldne 7. februarja letos, dan pred slovenskim kulturnim praznikom, v sobici v naši stari hiši v Avčah ob Soči. V njej ni veliko pohištva: postelja, omara in pisalna miza, na kateri stoji star računalnik,« je zgodbo o tem, kako je našel portret, v Radovljici, Linhartovem mestu, začel dr. Dragan Božič, znanstveni svetnik na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU. »Čeprav sem imel v načrtu nekaj drugega, sem sklenil najprej preveriti, ali v Avstrijski nacionalni knjižnici na Dunaju res ni zbirke portretov znanih Kranjcev, večinoma bakrorezov, ki jih je cesarjevi knjižnici na Dunaju izročil baron Jožef Kalasanc Erberg. Predvsem me je zanimal portret barona Žige Zoisa, o katerem sem v zadnjem letu odkril, da je bil somecen najpomembnejšega dela o ribah 18. stoletja in prvi zbiralec izpodnebnikov na Slovenskem.«

Z enim klikom do Linhartovega obraza

Po kratkem brskanju je ugotovil, pripoveduje, da v sklopu knjižnice deluje Slikovni arhiv, v katerem je tudi dvesto tisoč kosov velika digitalna zbirka portretov. »Odločil sem se za hitro iskanje po digitalni zbirki portretov in v okence vpisal priimek Zois. Po kliku na gumb Išči se je pokazal znani portret barona Žige Zoisa na vozičku, ki ga je sam skonstruiral. Potem ko sem vpisal besedo Mecklenburg, je bilo zadetkov veliko več, kar 211. Izbira Valvasor je dala poleg znanega portreta polihistorja Janeza Vajkarda še dva portreta meni neznanega Hieronima Valvasorja. Potem pa sem, sam ne vem, zakaj, vpisal še besedo Linhart. Pokazale so se štiri sličice, in sicer trije portreti zdravnika dr. Karla Linharta, ki je v 19. stoletju delal v vodnem zdravilišču Brunnlbad na Dunaju, in portret Antona Tomaža Linharta. Ampak ne tista splošno znana in velikokrat objavljena silhueta, ki je kot frontispic izšla v leta 1781 v Ljubljani natisnjenem pesniškem zborniku Blumen aus Krain, temveč portret mladega moža z glavo, rahlo zasukano v levo. Lahko si mislite, da je bilo moje presenečenje veliko. Kdo bi pričakoval, da bomo po 215 letih od smrti spoznali Linhartov obraz,» je zapisal v članek, ki je že slaba dva tedna po odkritju izšel prav v Gorenjskem glasu. »Hipoma mi je bilo jasno, da gre za pomembno odkritje!«

Portret kot slikovno gradivo za enciklopedijo

Kot je profesor Božič kasneje izvedel od kustosa Slikovnega arhiva Patricka Pocha, s tušem naslikana risba meri približno osemkrat osem centimetrov, nastala pa naj bi okoli leta 1800. »Zabeležena je že v prvem listkovnem katalogu zbirke portretov cesarja Franca I. iz časa okrog 1820. V zbirki je še precej enako velikih in na enak način oblikovanih portretov različnih evropskih osebnosti 18. stoletja. Kdo jih je naslikal in kdaj, še ni znano.«

»Stara« podoba Linharta, tista, ki se nam je zapisala v spomin iz osnovnošolskih učbenikov, je silhueta, upodobljena v Linhartovem pesniškem zborniku Blumen aus Krain (Cvetje s Kranjskega). Nastala je ob izidu zbirke leta 1871, torej v času, ko je bilo Linhartu komaj petindvajset let. »To je podoba, ki se nam je vtisnila v spomin; na njej Linhart deluje precej starejši, kot je v resnici bil v času njenega nastanka. Vsem drugim upodobitvam Linharta, ki jih ni malo, pa je podobo dal slikar Božidar Jakac, ki je imel za izhodišče prav omenjeno silhueto,« je pojasnil dr. Ferdo Šerbelj, muzejski svetnik Narodne galerije. A novi Linhart ni tak, kakršnega smo si ustvarili v svojih predstavah. Predvsem je videti mlajši, kar ni nenavadno ob dejstvu, da je tudi umrl star komaj 39 let.

Po mnenju dr. Šerbelja je neznani avtor verjetno podobo narisal po predlogi z namenom, da se jo uporabi kot portret v enciklopediji. »V začetku 19. stoletja so začele nastajati enciklopedije, biografski leksikoni. Da bi publikacija imela nek red, so imeli slikarji naročilo, da na isti podlagi izdelajo uniformirane portrete zanjo. Tudi Linhartovega je verjetno v ta namen izdelal izurjen slikar, ki je zanj dobil predlogo. Slika je, kot kaže, nastala po koncu Napoleonovih vojn, saj nosi vse karakteristike svojega časa: Linhart je oblečen v tako imenovani Napoleonov plašč z vezeno ruto, frizura portretiranca, ki ni več lasulja, temveč so lasje počesani nazaj in speti v kito. Glede na to, da je nastala v času Franca I. (1768 – 1835), ki je podpiral domoljubje, predvidevam, da je bil Linhartov portret v zbirko uvrščen zaradi njegovega dela na področju zgodovinopisja.«

Zgodovinar, dramatik, Radovljičan

Novoodkriti Linhartov portret prav gotovo ponuja priložnost in spodbudo za nova raziskovanja. »Radovljica je Linhartovo mesto. Po njem se imenujejo marsikatera ustanova, in glavni trg, na dan njegovega rojstva praznujemo občinski kulturni praznik, pred dvema letoma pa mu je Mestni muzej Radovljica v sodelovanju s Slovenskim gledališkim muzejem posvetil še razstavo Anton Tomaž Linhart (1756 – 1795) Zdaj premišljujem o tem, kako bi mogel postati znan. Že z naslovom smo avtorji želeli povedati, da so Linhartova osebnost, njegovo delo in doba, v kateri je živel, v slovenski javnosti v mnogočem še skrivnost, a ga bo nadaljnje raziskovanje in predstavljanje javnosti bolj približalo; postal nam bo bolj znan,« je prepričana direktorica Muzejev radovljiške občine Verena Štekar Vidic, ki načrtuje, da bodo originalni portret lahko že decembra, ob obletnici Linhartovega rojstva, predstavili tudi v Radovljici.