Kolesarske dirke nekoč in danes

Besedilo: Miran Kavaš, trener KK Sava Kranj
Kategorija: GG Plus / četrtek, 22. april 2010 / 06:00

Lani smo s kolesarsko ekipo Save sodelovali na dirki na Slovaškem. Nad dirko in vzdušjem sem bil navdušen. Malo me je vse skupaj spominjalo na stare čase, ko je za prireditev živel cel kraj.

Tako je bilo pred mnogimi leti pri nas. Skoraj ni bilo večjega kraja v Sloveniji, kjer ne bi organizirali kolesarske dirke. Nastopali smo od Bleda, Kranja, Škofje Loke, Kobarida, Tolmina, Cerknega, Tolmina, Radencev, Kočevja, Krškega, Hrastnika, Murske Sobote, Metlike, Črnomlja, Kočevja, Ljubljane itd. Skoraj v nobenem od naštetih krajev ni več kolesarskih dirk. Na dirkah se je slišala domača glasba iz zvočnikov na avtih, ki so se vozili pred kolesarsko karavano. Po dirki smo čakali na rezultate v kulturnih domovih, stregli so nam čaj, potico in sendviče, na diplome pisali naša imena. Dirke so bile skromne, a bile so skozi celo kolesarsko sezono in s strani gledalcev dobro obiskane.

Z leti se je standard v Sloveniji začel izboljševati, hkrati pa je padal posluh pri pokroviteljih za manjše prireditve, manj je bilo pripravljenosti za prostovoljno delo, interes medijev za dirke na državnem nivoju pa je skoraj izginil. V Sloveniji je bilo vedno manj dirk, zato smo se začeli udeleževati dirk v tujini.

Kje so sedaj prostovoljci? Delo na prireditvah je hkrati tudi druženje. Saj se mi ne kolca po starih časih, ampak menim, da ta odtujenost in boj za denar nista dobra. Znan je rek, da brez medijev ni dogodka. Torej, če medijev ne zanimajo prireditve lokalnega značaja, ni prireditev zanimiva niti za pokrovitelje. Pokrovitelji se želijo tudi videti, v časopisih, na televiziji itd. Občinskega denarja za prireditve ni nikoli dovolj. Nekje pa morajo začeti športno pot bodoči šampioni. Na neki način imamo Slovenci srečo, da smo majhna dežela in nimamo daleč do Avstrije, Italije in Hrvaške. Gremo pa čez mejo dirkat. S tem izgubljamo veliko dragocenega časa in denarja. Hkrati pa se tu dela prva selekcija, saj si vsak posameznik, niti manjši klub ne more privoščiti tekmovanj v tujini. Zagotovo to ni tek na dolge proge.

Morda pa krizni časi niso za vse slabi, morda pa nas situacija spet poveže, da si spet zaželimo imeti prireditve pred domačim pragom, da oživimo prostovoljno delo, da mediji začnejo poročati spet o naših športnikih in športnicah, da pokrovitelji spet najdejo priložnost doma. Saj kdo pa ustvarja dobičke v trgovinah, zavarovalnicah, bankah, če ne mi. Dajmo se cenit, spoštujmo domač trud in znanje, vzgajajmo naše otroke za prihodnost.