Brez babice gremo na jug

Na jug proti Ukrajini smo se odpravili po "rezervni cesti", saj gre glavna prometna žila skozi Tiraspol in samozvano Pridnestrsko republiko, kjer je zakon menda precej relativna kategorija.

Takole mi je, preden smo odšli na pot, v elektronsko pošto napisal Miloš Prislan, po rodu Kranjčan, trenutno pa ekonomski ataše na slovenski ambasadi v Kijevu v Ukrajini. »Nasvet: izogibajte se Pridnestrovja (Transistria), ki je samorazglašena država in nima najboljših odnosov z Moldovo in drugim svetom. Nahaja se na vzhodni strani države, ob reki Dnestr in meji z Ukrajino. Če boste po naključju zašli na njihovo območje (sicer so povsod mejne kontrole, a se včasih zgodi, da si že na njihovem ozemlju), vas lahko doletijo kar visoke denarne kazni. PROTI ODESI MORATE ČEZ MESTO CAUSANI IN NE PREKO TIRASPOLA (ki je glavno mesto Pridnestrovja). Cesta je malce zrukana, ampak ravno prav za spačka. Na mejo pridete pri tromeji Ukrajina - Moldova - Romunija (na delti Dnestra). In nato po E87 do Odese.« Vsekakor prepričljiv nasvet, zato niti v trenutku nismo razmišljali o drugi poti, kot nam jo je svetoval Miloš. Smer Causani torej. Vožnja proti jugu ni bila nič posebnega, nekako v slogu romunskega podeželja iz prejšnjega tedna. Hmmm, Moldavci imajo zanimiv način oglaševanja na temo »varnost v cestnem prometu«. Ob problematičnih točkah je petmetrski drog, na vrhu katerega je totalno razsut avto oziroma tisto, kar je od njega ostalo po kakšni hudi nesreči.

Ustavili smo se v Causaniju zgolj toliko, da spačkoma napolnimo rezervoarja in zapravimo še preostali moldavski denar. Nekaj sem ga še dal v žep, a zgolj za kakšno urico, do bližnjega srečanja z moldavsko prometno policijo. O tem pa več prihodnjič.