Odpovedali sta ledvici

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / torek, 13. april 2010 / 06:00

Milan Žaberl z Brezovice pri Kropi je bil star štiriinštirideset let, ko se je moral soočiti z odpovedjo ledvic. Štiri leta je bil na dializi, leta 2003 so mu presadili ledvico. Predsednik Društva ledvičnih bolnikov Gorenjske pravi, da je zelo pomembno, da človek kljub bolezni ostane optimističen.

Milan Žaberl z Brezovice pri Kropi je bil star štiriinštirideset let, ko se je moral soočiti z odpovedjo ledvic. »Simptomi so od posameznika do posameznika različni. Jaz sem začel bruhati po zaužiti hrani, hujšal sem. Težave so trajale kar nekaj mesecev, a so bile najprej blage in temu nisem posvečal posebne pozornosti. Mislil sem bolj na to, da je kaj narobe z želodcem, to, da sem začel hujšati, se mi je pa najprej še dobro zdelo. Zadnjih štirinajst dni, preden sem le šel na pregled k moji zdravnici, je bilo pa že res hudo. V laboratoriju so mi vzeli kri in dan po pregledu, bil je petek, me je poklicala zdravnica, naj se oglasim. V krvi sem imel preveč kreatinina. Izvedel sem, da sta mi odpovedali ledvici, najverjetneje kot posledica previsokega krvnega tlaka. V ponedeljek sem bil že na dializi na Jesenicah, čeprav do tedaj nisem vedel, kaj pomeni dializa, kaj me čaka. Na Jesenice so me vozili trikrat na teden, kjer so mi na dializi čistili kri, po štiri ure in pol do pet ur. Vsakič. Sam nisem smel voziti avta, ker sem bil po dializi preveč izčrpan. V štirih letih, kar sem bil na dializi, nisem smel skoraj nič piti. Dovoljen vnos tekočine (skupaj s tekočo hrano) je bil pol litra na dan. Da o hrani sploh ne govorim; nisem smel jesti krompirja, ker vsebuje preveč kalija, nisem smel uživati mleka in mlečnih izdelkov, ker imajo preveč fosforja …,« pripoveduje Milan Žaberl, a kljub temu, kot doda: »Z dializo zame ni bilo konec sveta, pravzaprav je zelo pomembno, da kljub bolezni ostaneš optimističen. Nisem preveč premišljeval o tem, zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni. Sem pa videl tudi bolnike, ki so bili psihično povsem na dnu.« Milanu je invalidska komisija najprej odobrila polovičen delovni čas, kmalu zatem pa se je invalidsko upokojil.

Že takoj po diagnozi se je vpisal v program za presaditev ledvic. Ustreznega darovalca za Milana so našli po štirih letih. Pravi, da se mora vsak sam soočiti s tem, ali se bo odločil za transplantacijo. Operirali so ga na dan državnosti, 25. junija leta 2003. »Iz Centra za transplantacije so me poklicali dan pred operacijo, da so našli darovalca. Presadili so mi eno ledvico, pravijo, da če dobro dela, je tudi ena dovolj. Seveda me je skrbelo, ali jo bo moj organizem dobro sprejel. Tablete proti zavrnitvi organa, ki sem jih začel dobivati po operaciji, so bile pa pravi »strup«, ker so načele moj imunski sistem. Dobil sem tudi sladkorno. Prvi dve leti po presaditvi mi je bilo zelo žal, da sem šel v to. Rekel sem, da če mi še ta ledvica odpove, da se za novo ne bom nikoli več odločil. Tudi splošno počutje je bilo slabo, kondicija je opešala, tri mesece po operaciji mi je zaradi tablet počila ahilova tetiva. Sladkorna je po štirih letih izzvenela, tablete moram jemati doživljenjsko. Če v času dialize nisem smel skoraj nič piti, moram po presaditvi spiti tri litre tekočine na dan, diete pa nimam več. Kontrolo imam na dva do tri mesece v Ljubljani, čeprav bi bilo vseeno, če bi šel na kontrolo pljuč, srca, krvnega tlaka, teže, krvi in vode kar k svoji zdravnici. Ko pridem na kontrolo v Ljubljano, je vedno drug zdravnik.«

Milan Žaberl se je včlanil v Društvo ledvičnih bolnikov Gorenjske leta 1999, ko je začel hoditi na dializo. »Vsak med nami ima svojo izkušnjo, ki jo deli z drugimi. Veliko se družimo, smo v podporo eden drugemu, se tudi športno udejstvujemo,« pove. Je tudi predsednik tega društva, ki ima sedež na Brezovici pri Kropi. Članov je 225, večinoma starejših. Organizirajo tudi razna predavanja, že 18. aprila ob 10. uri bo predavanje Marije Jenko o zdravi prehrani v gostilni Kresnik v Naklem.