Spomini Vrbancovega Janeza

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 12. april 2010 / 06:00

Tako so živeli (5)

»S kameradom sva spala v veži, na slami, ki sva jo vsak dan zamenjala. Uporabljali smo jo tudi za kurjavo, saj drv nismo imeli. Neke noči nas pokličejo na raport, morali bi oditi na fronto. Kapetan je klical posamezne vojake, le mene je zgrešil. Ko me ob vnovičnem preverjanju vpraša, kje imam opremo, mu povem, da sem brez nje, saj me prvič ni klical. To drobno naključje mi je pravzaprav rešilo življenje, saj nas je iz celega bataljona ostalo živih le osem: sami štabni delavci in jaz …«

»Sedaj ti pa še to povem, kakšno moč ima svetinjica,« mi je dejal Janez.

»Nekoč sva bila s kameradom dodeljena v hišo neke ženske, ki nama je že prvo minuto dala vedeti, da naju sovraži. Povedal sem ji, da sem miren človek, da ne bo imela z menoj nobenega dela. Ko sem zvečer slekel bluzo, da se bom malo umil, se je na goli koži zasvetila svetinjica, ki mi jo je ob odhodu dala mama. Ženska stopi do mene in se zgrozi, češ a Hitlerja nosiš okoli vratu. Odločno odkimam in ji rečem, da je to Marija, božja mati. Ženska se tedaj razneži in mi v solzah prikima: 'Kako si srečen, da imaš mamo, da se lahko spomniš nanjo. Mogoče pa le nisi tako slab, kot so ostali. Tudi jaz imam sina v vojski, ampak mu nisem ničesar dala s seboj, kar bi ga lahko spominjalo na dom'.«

Solze so se ji ulile po obrazu. Potem je mislila samo na to, kako nama bo izkazala gostoljubje, povabila naju je v svojo kamro, sama pa je zlezla na peč. Na začetku sva ji bila hvaležna, ponoči pa sva se nenadoma zbudila, kajti postelja, v katero sva legla, je bila polna uši.«

Nemški vojaki se niso nikjer dolgo zadrževali. Nenehno so se pomikali naprej, proti domu. Enkrat jim je na poti odpovedal pokorščino avto, v katerem so se peljali. Ruski tanki so bili oddaljeni le borih sto metrov, a vseeno niso streljali. Janezov kolega je avto na hitro zažgal z bencinom, pot pa so potem nadaljevali peš. Dohiteli so kolono oklepnikov, splezali so nanje in ker je bilo v skrivališču toplo, so hitro zaspali. Prebudi jih kričanje in zadnji hip se zavejo, da je oklepnik v ognju. Odnesli so jo le z nekaj opeklinami, lahko pa bi bilo hujše …

Doživeti vojno v Rusiji, ni bil mačji kašelj. Na tisoče nevarnosti je prežalo na vojake na vsakem koraku. Če že niso padli v zasedo, jih je ob jutrih dočakal peklenski mraz. Temu, slednjemu, pa jim niti z božjo pomočjo ne bi uspelo uiti.

»V eni takih noči, ko so se temperature spustile krepko pod ničlo, nisem mogel spati. Pravzaprav sem se bal zatisniti oko, nikoli ne veš, lahko bi zmrznil in zaspal za zmeraj. Odtihotapil sem se do sosednje vasi, ki je bila videti kot izumrla. Upal sem, da bom našel kakšno prazno hišo, kjer se bom lahko malo pogrel. Proti jutru, ravno sem se vračal v tabor, me ustavi Rus, v znak predaje sem dvignil roki. Rus pa je le zamahnil s puško in mi dejal: ' Pusti to, saj sva oba enaka reveža.' Vseeno sem mu moral dati uro, in kot v opravičilo je zamečkal, da je bolje, da jo vzame on kot pa, da bi jo izročil na komandi, kjer si vse dragocenosti tako ali tako prisvojijo nadrejeni. Rusov se nisem prav nič bal, kaj pa vem, zakaj ne. Ko so me pripeljali na komando, so me sicer spraševali o tem, kje imajo Nemci svoje položaje, a vseeno so mi zatem postregli z vročo krompirjevo juho, za katero sem jim bil zelo hvaležen.«

Naslednji dan so Janeza, skupaj z drugimi ujetimi vojaki, odpeljali v malo večje taborišče. Rusi so mu pobrali vse, samo žlico so mu pustili. Med potjo so naleteli na precej pobitih vojakov. Grozljiv je bil pogled na celo skladovnico mrtvih, po uniformi sodeč so bili Romuni. Ruski vojaki, ki so stražili Janeza, niso bili slabi, njega in druge ujete nemške vojake so branili celo pred lastnimi kameradi, ki so se pijani spravljali nanje.

Žal pa jih je v taborišču, kamor so prispeli, čakal pravi pekel. Kdor je bil utrujen, so ga nemudoma ustrelili. Janezu so pobrali še vezalke iz čevljev. Nastanili so jih v vagone, tudi po več kot štirideset se jih je drenjalo v enem. Higienske razmere so bile nevzdržne. Ko se je vlak ustavil na neki postaji, so kukali skozi špranje, obenem pa tudi prosili za pomoč. Sem in tja se jih je kdo usmilil in jim porinil v dlan surov krompir. Žal si z njim niso imeli kaj pomagati. V glavnem lagerju, kamor so prispeli na smrt utrujeni, so jih najprej slekli, češ da jim bodo razkužili oblačila. Janez je dobil nazaj hlače, a le z eno hlačnico. Bil je april, povsod je še ležal sneg, on pa je bil na pol gol in bos. Čez dan jim niso dovolili počivati. Morali so odstranjevati ruševine in če so izpolnili normo, so za priboljšek dobili kos kruha. Nekoč se jim je približal ruski oficir in jih pobaral, če imajo dovolj jesti. Boječe so odkimali, on pa se je samo obrnil na peti in stopil do avtomobila, iz katerega je potegnil jerbas s kruhom … (Se nadaljuje)