Zibelka partizanstva

Vodiška planina (1118 m) - Na robu jelovških gozdov je planina, kjer je bil med drugo svetovno vojno ustanovljen Cankarjev bataljon. Okolico doma krasi lipa, ki datira v leto 1473.

Pred kratkim sem vam povedala, da bomo skušali raziskati poti po Jelovici, planoti, kjer se lahko zelo hitro izgubimo. Če smo pred štirinajstimi dnevi obiskali Talež, planino na severozahodnem robu Jelovice, se bomo danes odpravili na njen vzhodni del, na Vodiško planino.

Poti na Vodiško planino je precej, tiste najbolj znane pa so zagotovo z Jamnika, iz Krope in Kamne Gorice. Mi si bomo za izhodišče izbrali Kamno Gorico. Zapeljemo se proti Podnartu in nadaljujemo proti Kropi. V Lipnici zavijemo desno proti Kamni Gorici, peljemo mimo šole in ob hišici avtobusne postaje parkiramo. Na drugi strani ceste je na drevesu smerokaz Vodice, 1 ura in 45 minut. Temu vzponu domačini pravijo Miklavževec.

Mimo smerokaza se povzpnemo do konca asfaltirane ceste, nato pa nadaljujemo naravnost oz. levo po gozdnem kolovozu, ki se strmo vzpne. Na vrhu kolovoza nas markacija usmeri na levi krak kolovoza. Ta del poti poteka precej po robu gozda in pod nami se odpira pogled na Kropo. Kmalu pridemo do širšega kolovoza in nadaljujemo v smeri shojene poti. Markacije so zelo redke, pa še tiste, ki so, potrebujejo obnovo. Pot se počasi obrne proti zahodu. Še vedno hodimo skozi bukov gozd po zmerno strmi poti. Pred seboj zagledamo kamnolom. Iz gozda stopimo na ovinku makadamske ceste. Čaka nas približno deset minut hoje po njej, dokler na desni strani ne zagledamo markirane steze. Steza se precej strmo požene v gozd in kmalu preči makadamsko cesto, ki smo jo zapustili. Nadaljujemo skozi gozd, po grabnu navzgor, dokler se nam na gozdnem grebenu ne pridruži pot iz Krope, iz Srednjega konca, kar označuje smerokaz. Na grebenu zavijemo desno in sledimo markacijam. Nekatere od že tako redkih markacij so postavljene prav zanimivo begajoče; na smreki, ki jo tako z leve kot desne strani objemata dve stezi. Le katera pot je prava?

No, pri tej smreki sledimo v desno in kmalu dosežemo travnik Vodiške planine. Zadnji metri pred Partizanskim domom potekajo po travniku in že od daleč lahko občudujemo lipo, ki letos šteje že 537 let in je najstarejša višje ležeča lipa v Sloveniji. Za prijeten in prijazen Dom že nekaj let skrbi gospod Ljubo, ki v svojem primorskem narečju pove marsikaj zanimivega. Z Vodiške planine ne bomo odšli lačni; različne enolončnice in štruklji, ki jih skuha gospod Ljubo, so odlični.

Blizu Partizanskega doma na Vodiški planini je bil 5. avgusta 1941 ustanovljen Cankarjev bataljon, ki je bil sestavljen iz dveh čet Jeseniške in Jelovške. Cankarjev bataljon je ustanovil Stane Žagar, član glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet in član Komunistične partije Slovenije. Vsako leto na dan 5. avgusta je na Vodiški srečanje, občina Radovljica pa takrat tudi praznuje občinski praznik.

Do jeklenega konjička se spustimo po poti vzpona in spet pozorno gledamo za markacijami. Lahko se spustimo tudi v Kropo. Z gozdnega grebena, s katerega nas smerokaz usmeri naravnost v Kropo in levo v Kamno Gorico, se pot strmo spusti v zibelko kovaštva. A potrebno bo pešačiti še do avtomobila!

Dobro opazovanje za markacijami in hoja z občutkom sta pri vzponu na Vodiško planino nujna, saj so gozdna pobočja prepletena s številnimi potmi, markacije pa redke. Dodatni smerokazi so puščice, ki označujejo tekaško progo na Vodiško planino. Še sreča! Ko sem se tistega sobotnega dopoldneva spuščala nazaj v dolino, sem počasi začela verjeti v pregovore o skopuških Gorenjcih, ali naj raje rečem o samozadostnih vaščanih izpod Vodiške, saj me je preveval občutek, da šparajo z barvo za markacije oziroma da hočejo Vodiško planino kot izletniško točko obdržati le zase, saj so po njihovem mnenju poti čist dost uznačene.

Nadmorska višina: 1107 m

Višinska razlika:

Trajanje: 3 ure in 15 minut

Zahtevnost: 2 zvezdici