Stare kranjske knjige

Veste, katera je prva v Kranju izdana knjiga, kdo jo je založil, kdaj je izšla? Kdo je bil prvi kranjski tiskar? Ali pa, kako je bilo ime kranjskemu založniku, ki je natisnil več kot sto publikacij? Če niste vedeli, berite.

Kranj se z Ljubljano, kar se tiče knjig, ne more meriti, saj tu ni izšel niti odstotek tistega, kar je knjig producirala Ljubljana. Občasnega izdajanja so se od 19. stoletja dalje lotevali domači knjigovezi in knjigarnarji ter tiskarji Ignac Kremžar, Pavel Bizjak, Viljem Požgaj in Ivan Primož Lampret. Od slovenskih klasikov so v Kranju vsaj nekaj časa živeli France Prešeren, Simon Jenko, Janez Mencinger, Ivan Tavčar in Ivan Pregelj, vendar razen Preglja v Kranju niso objavljali.

Prva kranjska publikacija je 251 strani obsežna antologija cerkvenih pesmi z naslovom Oseminšestdeset svetih pesmi, ki jo je sestavil Maksimilijan Redeskini. Prvič je izšla v Ljubljani 1775, kranjska izdaja, ki jo je pri ljubljanskem tiskarju Janezu Frideriku Egerju naročil kranjski poštar Ivan Baptist Mayr, pa je iz leta 1795. Ohranjena je v petih slovenskih knjižnicah, ljubljansko izdajo iz leta 1800 pa je prvi zastonj na splet postavil ameriški Google.

Knjigovez in bukvar Ignac Kremžar je v Kranju izdal vsaj dve publikaciji. Okrog 1800 je ugledal priložnost za zaslužek pri eni od številnih slovenskih izdaj legende o sveti grofici Genovefi (Ena lepa lubesniva inu brania vredna historia od te po nadoushnu ven isgnane svete grafnie Genofefe is tega mesta Pfalz. Je is nemshkiga na krajnski jesik preobernena. V Krainju: Per Ignaz Kremshari), bolj nenavadna pa je bila njegova odločitev za izdajo osmih izvirnih posvetnih pesmi organista in učitelja Pavla Knobla Štiri pare kratkočasnih novih pesmi.

Naslovi pesmi pričajo, da gre za zabavno in nespodobno vsebino: Od podsemelskih jabuk (tj. o krompirju), Od perdza, Ta sboshani Bogatez (obubožani bogataš), Taistim, kateri se ptuyh shen deileshni sture (prešuštnikom), Taistim shenam, katere niso s'enim mosham sadovolne (prešuštnicam), Nova Krama, Jamranje enga sastarenga inu saerjavenga deklizha (tožbe stare device), Sa pustni dan. Zato ni čudno, če šolski učbeniki slovenske književnosti knjige nočejo poznati, čeprav gre za prvo slovensko posvetno pesniško zbirko! Valentin Vodnik, čigar Pesmam za pokušino iz leta 1806 šola pripisuje prvenstvo, se je na platnicah svojega izvoda Knoblove knjižice takole ponorčeval iz nje:

Bukve jiz Kranja
polne drekanja:
Nikdar nezdeli ga,
pusti mu celiga!

Zbirke slovenskih uporniških pesmi, o katerih poroča Josip Žontar 1939 v Zgodovini mesta Kranja, da naj bi jih Kremžar izdal okoli leta 1793, ni več najti. 1802 je Kremžar preselil svojo obrt v Ljubljano, v Kranju pa so med 1850 in 1900 izšle samo še štiri drobne publikacije: dve razglednici, brošura o romarski poti v Velesovo in Bleiweisov prevod štiristranske brošurice o gnojenju.

Leta 1890 je v Kranju odprl svojo knjigoveznico in knjigarno Pavel Bizjak iz Škofje Loke. Sam je izdal pet knjig: dva molitvenika, eno računico in dve prevedeni povesti. Že prej je v Škofji Loki prodajal piratsko povest Rešitev o pravem času (1885), ki jo je poslovenil Ignacij Hladnik, in »povest iz srednjega veka« Ivan Resnicoljub ali žrtev očetovih pregreh (1902). O izvirnem avtorju prve Fr. Deutzu ne vemo nič, izgubila se je tudi sled za drugo knjigo in njenim psevdonimnim avtorjem Draveljskim. Pavel Bizjak se samo s knjigami ni mogel preživeti in je izposojal tudi kolesa in za majhen denar omogočal poslušanje gramofona.

Prva kranjska tiskarska koncesija je bila leta 1888 podeljena knjigovezu Ignacu Rešu; pred tem je bila tiskarska obrt registrirana samo v Ljubljani, Novem mestu in Postojni. Od nekdanjega Kranjčana Queiserja iz avstrijskega Amstettna si je kupil majhen tiskarski stroj in skromno zalogo črk, ki jih je spravljal kar v škatlice za vžigalice. S to opremo ni mogel pokrivati kranjskih potreb, zato je prodajal še kruh in žemlje in po desetih letih obrt in koncesijo oddal v najem priseljenemu Ivanu Primožu Lampretu, ki se je tiskarstva izučil v Kleinmayr-Bambergovi in Narodni tiskarni v Ljubljani ter v celovški Mohorjevi tiskarni. Lampret je na Dunaju kupil nov tiskarski stroj in v Nemčiji črkovne nabore in v letih 1900–11 prevzemal tiskarske posle za razne založnike: za Janeza Giontinija in Leopolda Schwentnerja iz Ljubljane ter za Kranjčana Pavla Bizjaka in Viljema Požgaja. Dober ducat knjig, največ strokovnega značaja, je založil tudi sam.

Bil je socialdemokratsko usmerjen in angažiran (njegovi delavci so smeli praznovati delavski praznik prvega maja) in take narave so bile tudi njegove publikacije. Prevelika podjetnost ga je po desetih letih pripeljala v finančne težave, tako da je bil prisiljen tiskarno prodati politično nasprotnemu Tiskovnemu društvu, ki ga je vodil duhovnik in zgodovinar Anton Koblar. V skrbi za preživetje in zaradi pomanjkanja drugega kadra je bil najprej zaposlen kar pri novem lastniku, potem pa si je našel delo v tiskarnah v Gradcu, Mariboru in Ljubljani. Tiskovno društvo je moralo za pridobitev koncesije za tiskanje uporabiti politične zveze z deželnim glavarjem Ivanom Šušteršičem, ki je bil po rodu iz Kranja. Propadli Lampret je svojo koncesijo namreč vrnil Reševi vdovi, ta pa jo je raje prepustila leta 1912 ustanovljeni liberalno usmerjeni tiskarski delniški družbi Sava.

Lampret je natisnil več kot sto publikacij, med njimi enajst liberalsko ali socialistično usmerjenih političnih časopisov. Ivan Tavčar mu je izdajanje lokalnega političnega časopisa odsvetoval, pa ga Lampret ni poslušal in je ustanovil ter dvanajst let tiskal časopis Gorenjec, ki je bil prvo večje kranjsko založniško podjetje. Na knjižni trg je vstopil z mladinskimi knjigami: indijanarico Naseljenci Jamesa Fenimoreja Cooperja, pravljicami in pripovedkami in z Najdenčkom, ali pravični se tudi živine usmili. Zgodovinskemu žanru se je oddolžil s knjigama o hrvaškem junaku banu Nikolaju Zrinjskem, ki se je v 17. stoletju tragično uprl Habsburžanom, in s povestjo Pod turškim jarmom. Politične nasprotnike je podražil s prevodom protiklerikalnega romana Pod spovednim pečatom Hansa Kirchsteigerja, bralce pa je privabljal še s prevodi popularnega češkega pisatelja nemško-francosko-židovskega porekla Juliusa Zeyerja in s Kraljevičem in beračem Marka Twaina.

Nadaljevanje sledi.