Dovolj trmast za železnega moža

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / petek, 20. julij 2007 / 06:00

Preplavati 3,8 kilometra, prekolesariti 180 kilometrov in nato v hudi vroči preteči 42-kilometrski maraton je preizkušnja, na koncu katere si tako ženske kot moški zaslužijo ime ironman, železni mož. Med njimi je od prejšnje nedelje tudi 38-letni Škofjeločan Lojze Primožič.

Ljudje si v življenju zastavimo različne cilje. Od takrat, ko nam je v otroških letih cilj prevoziti ulico s kolesom brez pomoči staršev, do takrat, ko brez rokavčkov prvič preplavamo bazen ali pretečemo krog na domači atletski stezi. O tem sem premišljevala, ko sem prejšnjo nedeljo opazovala stare in mlade (od 18 do skoraj 80 let!), ki so tekmovali na tako imenovanem ironmanu, eni od najtežjih preizkušenj, ki si jih človek lahko zastavi za svoje telo in tudi duha. V Celovcu tako preizkušnjo pripravljajo že deset let, zadnja leta se zanjo prijavi več kot dva tisoč tekmovalcev iz vseh koncev Evrope in med njimi je vedno tudi nekaj Slovencev. Nekateri med njimi so tako imenovani profesionalci, ki tekmujejo za denar, za uvrstitev na svetovno prvenstvo na Havajih, večina je takšnih, ki gredo na tekmo zgolj zato, da preizkusijo, kaj zmorejo. Eden takšnih je bil letos tudi Lojze Primožič, Škofjeločan, ki zadnja leta z družino živi v Spodnjih Bitnjah in ob imenu ni nosil naziva kakšnega triatlonskega kluba, pač pa se je prijavil preprosto pod krajem Žabnica. Edini od Slovencev, ki je bil na tekmi boljši od njega, je bil znani mladi dolenjski triatlonec Peter Sajevec, ki se je s časom 9:21 uvrstil na imenitno 46. mesto, zmagal pa je drugič zapored Belgijec Mario Vanhoenacker s časom nekaj več kot 8 ur in 6 minut.

Lojze je s časom nekaj več kot 10 ur in 24 minut osvojil 331. mesto, imenitno uvrstitev med več kot dva tisoč tekmovalci pa si je priboril zlasti z odličnim tekom. »Moja šibka točka je zagotovo plavanje, saj pred dvema letoma na primer še nisem mogel preplavati 100 metrov kravla. Zadnji dve zimi pa sem hodil enkrat tedensko na plavanje, toliko, da sem se približno naučil. Tudi kolesaril sem prej zgolj za rekreacijo, tako da je bila moja najboljša disciplina tek, kjer sem med vsemi dosegel 64. mesto,« pravi Lojze, ki se je pred tremi leti odločil, da je čas, da ob družini (ima tri sinove), spet stori nekaj zase, saj je bil v mladih letih rokometaš. »Potem ko sem začel hoditi v službo in si ustvaril družino, sem ugotovil, da šport vedno bolj pogrešam. Prisegal sem sicer na igre z žogo, toda ugotovil sem, da za kolektivne športe enostavno nimam več časa. Najbolj preprosto je obuti športne copate in za uro oditi v naravo, na tek. Pred tremi leti, ko sem prišel z dopusta, sem sklenil, da bom jeseni pretekel mali ljubljanski maraton. Res mi je uspelo in takrat sem dobil veselje in voljo, da poskusim še kaj več. Pred dvema letoma sem v Beogradu pretekel svoj prvi maraton. Nato sem šel na maraton v Berlin, v Linz in lani v Benetkah s časom dve uri 54 minut pretekel do sedaj svoj najhitrejši maraton. Lani septembra sem v Logarski dolini tekel tudi na ultramaratonu, 75 kilometrov sem pretekel v 5 urah in 54 minutah in sem bil skupno šesti in drugi med Slovenci. Vedno pa sem z občudovanjem gledal na ljudi, ki so šli na ironmana, saj je za to treba znati še plavati in biti dober kolesar. Tako sem se lani spomladi prvič prijavil za ironmana na najbližjem prizorišču, v Celovcu,« pravi Lojze, ki je imel na startu samo eno željo, da preizkušnjo konča.

»Vedno sem bil prepričan, da takšno preizkušnjo zmorejo le profesionalci. Na tekmi pa sem videl ljudi - nekateri so bili stari več kot sedemdeset let in med njimi so bile tudi ženske – ki jim je bil eden življenjskih ciljev, da jim uspe premagati ironmana. Tudi zato, predvsem pa z novimi letošnjimi izkušnjami in izzivom, da postavim še boljši rezultat, sem se že prijavil za tekmovanje drugo leto,« še dodaja Lojze, ki priznava, da brez razumevanja družine, zlasti žene Vesne, ne bi šlo: »Sem tudi dovolj trmast, da vztrajam in dovolj star, da vem, kje so moje meje. Zavedam pa se, da me vsak hip lahko ustavi poškodba, zato se pazim po svojih močeh. Vendar pa sem vesel in ponosen, da sem pretekel maraton in zmogel tudi ironmana.«