Zidovi imajo svoje zgodbe

Konservatorka kranjske enote Zavoda za kulturno dediščino Slovenije mag. Maja Avguštin je za strokovno sodelovanje pri obnovi Prašnikarjeve poletne hiše v Kamniku pred dnevi prejela Steletovo priznanje, ki ga tradicionalno vsako leto podeljuje Slovensko konservatorsko društvo.

Stanovsko priznanje ste prejeli za obnovo enega od kamniških arhitekturnih biserov iz 19. stoletja …

»Prašnikarjeva poletna hiša, ko so jo zgradili, so ji namreč nemško rekli Sommerhaus, je predstavljala eno izmed petih kopaliških vil v okviru Kurhausa, znanega kamniškega zdravilišča iz 19. stoletja. Poleg nje je kmečki dvorec, zgrajen leta 1820, v katerem je velepodjetnik Prašnikar tudi živel. Sobe v poletni hiši so v najem ponujali predvsem premožnejšim gostom.«

Se še spominjate dneva, ko ste pred več kot petimi leti kot odgovorna konservatorka skupaj z lastnikoma, zakoncema Skok, prvič stali pred vrati takrat še precej »zdelane« hiše?

»Spomnim se, da sem si takrat zelo želela spoznati nove lastnike te hiše. Ko se je ta prodajala, je bilo zanjo kar precej zanimanja. V tistem času sem kot konservatorka ravno začela delati tudi na področju kamniškega mestnega jedra in Prašnikarjeva hiša je bila zame seveda velik poklicni izziv. Hiša je bila v precej slabem stanju, pred prodajo pa so v njej prebivali ljudje s socialnega roba. Zakonca Skok sta s svojo ponudbo presegla vse druge, ki so kandidirali na javni dražbi, saj sta si hišo močno želela in z njo imela tudi konkretne načrte. Takoj sem spoznala, da gre za zelo prijetna človeka odprtega duha, ki sta brez znanja o naši stroki bila pripravljena poslušati in se učiti. Danes govorita z mojim jezikom, čeprav sta na začetku imela precej drugačno vizijo obnove Prašnikarjeve hiše.«

Najbrž sta želela objekt estetsko in funkcionalno čim bolj približati današnjemu času …

»V objektu sta želela urediti sobe, ki bi jih oddajala v najem, saj je bil Kamnik brez hotela takrat zelo šibek na tem področju. Zato sta po prvotnem projektu nameravala obstoječe sobe in tudi veliki salon pregraditi na pol s sanitarijami … Najbrž sta bila zelo začudena, ko sem jima predstavila svoj pogled. Spomnim se, da je gospa rekla, prihodnje leto želiva objekt odpreti za goste, pa sem odvrnila, da bo verjetno trajalo malo dlje.«

Začetek torej ni bil preveč obetaven?

»Niti ne. Projektanti danes narišejo, kar jim investitor naroči, ne glede na to, kaj je prav in kaj ne. Pravzaprav so v precej težkem položaju med našo stroko ali svojim videnjem in naročniki. Slednji imajo denar in če prvi arhitekt ni dober, pač najamejo drugega. Tudi v tem primeru sta se zamenjala dva projektanta, navsezadnje pa smo ostali celo brez. Ti se niso sprijaznili z mojo in vedno bolj tudi željo lastnikov, da se objekt in s tem tlorisna zasnova, njegova funkcija, zunanjščina ohranijo taki, kot so bili nekoč.«

Pa vendar, z lastnikoma vam je le nekako uspelo najti skupen pogled na obnovo, ki se je po petih letih uspešno končala.

»Veliko sem hodila v Kamnik in lahko rečem, da smo sčasoma postali res dobri prijatelji. Moje mnenje je bilo, da gre za objekt, ki lahko ponudi kakovost bivanja, kakršne danes ne more dati noben novozgrajen hotel. In to bodo gostje pripravljeni tudi plačati. Veliko smo se pogovarjali o obnovi in sčasoma sta sprejela tudi dejstvo, da obnavljata kulturnozgodovinski spomenik in je hišo potrebno tržiti kot tako. Skokova sta se tudi osebno zelo angažirala, bila ves čas obnove prisotna in sta hišo s tem tudi vzljubila in jo začela drugače dojemati.«

Kot se je izkazalo tokrat, pri obnovah starih stavb poleg vaše vztrajnosti strokovnjaka v veliki meri šteje tudi kultiviranost investitorjev. Je lažje uveljavljati zahteve stroke, kadar obnavljata država oziroma lokalna skupnost, ali to bolj velja za zasebnike?

»Ob prejemu priznanja so mi stanovski kolegi ob čestitkah rekli, dobro, da si dobila takega investitorja. Odgovarjala sem jim, da moraš takega investitorja »narediti« sam. Konservatorska stroka ni le stroka, ki varuje nepremično kulturno dediščino in zgolj prepoveduje, ampak je stroka, ki uči in je hkrati podlaga za ustvarjalen pristop do vsakega posameznega lastnika in investitorja. Pri tem je pomemben tudi psihološki vidik, osebni kontakt, pogovor in razumevanje lastnikovih želja in potreb. Zakonska podlaga je le osnova, da vemo, v kakšnih okvirih se gibljemo, je temelj, na katerem delamo, ampak če se zanašamo zgolj na pravne podlage, potem pri obnovah ne moremo biti uspešni. Če bi nastopala le kot neki državni organ, potem ne bi imela uspeha. Konservatorji smo v zelo nehvaležnem položaju, saj po eni strani zahtevamo, po drugi pa nič ne moremo ponuditi. V tem smislu je pogovarjanje, razmišljanje, učenje, raziskovanje ključnega pomena. Pri lastnikih je potrebno doseči, da si sami začnejo želeti varovati svoj objekt kot kulturni spomenik. Naj povem, da sem pri vseh lastnikih, s katerimi sem imela opravka in je delo potekalo več let, opazila, da so ti pri obnovah doživljali tudi svoje osebne preobrazbe. Dobesedno so spreminjali svoj pogled na svet. Saj je taka obnova poleg fizične in materialne tudi pomembna čustvena izkušnja. Zidovi, ki so nam jih pustili predniki, niso le zidovi, ki jih hočeš nočeš moramo varovati, ti zidovi imajo tudi svojo zgodbo in ta nas lahko marsikaj nauči, če seveda znamo prisluhniti.«

V konservatorskem poklicu izkušnje nabirate slabo desetletje. Smo Slovenci v tem času pri krepitvi zavedanja o zgodovini naroda in s tem odnosu do lastne kulturne dediščine kaj napredovali?

»To je, kot če bi me vprašali, ali smo Slovenci zabaven narod. Ne vem, to je odvisno od posameznika. Finančni dobiček in želja po njem sta še vedno v ospredju. Najtežje mi je, kadar investitor kupi hišo v starem mestnem jedru in jo želi predelati v štiri, pet stanovanjskih enot, malih enosobnih stanovanj, ki bi jih rad čim hitreje prodal. Takrat se borim na vse možne načine, da bi v eno etažo spravili le eno stanovanjsko enoto, da se s tem prostori, stopnišča, arkadni hodniki, ohranijo v svoji prvotni funkciji. Če se sporazumemo, mi je uspelo, sicer moramo uporabiti druga pravna sredstva, ki so na voljo. Kosanje hiše na več lastništev pomeni tudi kosanje njene identitete. Hiša živi, ko je lastnik eden in se zaveda njene vrednosti in je do nje skrben in jo obnavlja.«

Kam v vaši poklicni karieri ste te dni umestili Steletovo priznanje?

»Priznanje mi je v čast in mi pomeni zadoščenje za opravljeno delo, hkrati pa tudi dobra spodbuda za naprej. Bila sem vesela, ko sem bila izbrana v letos menda zelo močni konkurenci. To je potrditev, da razmišljam v pravi smeri, dober občutek, da se vendarle marsikaj da. To je zahvala mojima mentoricama v začetnem obdobju Niki Leben in Damijani Pečnik, pa tudi izjemnemu človeku, nekdanjemu vodji kranjske enote ZVKD Vladimirju Knificu. On me je naučil, da mora biti konservator najprej človek, potem strokovnjak in šele nato tudi upravni delavec. Zahvala pa gre tudi sedanjemu vodji ZVKD v Kranju, Milošu Ekarju, ki nam pri delu daje vso podporo in možnost, da se lahko razvijamo v strokovnem smislu in do strank ne pristopamo zgolj kot uradniki.«