Naša velikonočno-pomladna razstava

Avlo Gorenjskega glasa smo že drugo leto zapored polepšali z izdelki, ki so jih ustvarile roke naših naročnikov.

Dogovorjeni smo bili, da se zberemo v ponedeljek ob deseti uri, a so bili najbolj zagreti pri nas že vsaj uro prej. S skupnimi močmi smo postavili zelo lično razstavo, ki jo letos poleg velikonočnih motivov dopolnjujejo še spomladanske rožice in serija domislic, kaj vse se da s pirhi ponazoriti (ideje za igrive pirhe ste lahko dobili v zadnji številki revije Moja Gorenjska, ki je izšla v torek). Razstava je privabila številne obiskovalce, ki se kar niso mogli načuditi, kaj vse se da ustvariti.

Frančiška Ahačič iz Velesovega se z ročnimi deli več ukvarja, odkar je v pokoju. Za glavni oltar cerkve v Adergasu že dve leti izdeluje velik prt z drobnimi detajli. Ker je naročnica Gorenjskega glasa, se je odločila za sodelovanje na razstavi, ker ima čas in veselje do tega dela. Najraje izdeluje prte in kot upokojena šivilja tudi kaj zašije. Bližnje rada obdari s svojimi izdelki, ki jih je vsak vesel.

Tončka Kociper in Ana Lombar iz Nove vasi pri Preddvoru sta članici Sekcije društva upokojencev Gelike (ime je dobila po pokojni mentorici Angeliki, ljubkovalno Gelika), ki deluje od leta 1997. A tokrat razstavljata v svojem imenu, sta poudarili. Tončka plete in veze že od osemnajstega leta. Njena mama je bila šivilja in ko je zbolela, je ostala doma in jo naučila vseh ročnih spretnosti. Tudi Anina mama je veliko vezla in s tem navdušila Ano. Dokler je bila v službi, ni imela toliko časa za izdelovanje, sedaj pa jo »kar vleče« k temu delu. Letos je obkvačkala plastična jajca, večino idej za vzorce pa je dobila v revijah.

Vida Lavtar iz Kranja kleklja že osem let. Je članica krožka klekljaric Kranj, ki se dobijo vsak četrtek. Včasih je pletla za butik, zdaj se je priključila skupini, v kateri pletejo copatke za novorojenčke, srečajo pa se vsako prvo sredo v mesecu v avli Gorenjskega glasa. Željo ima, da bi znala izdelati rišelje, ki pa se ga bo že naučila, ko bo čas za to, doda.

Veliko občudovanja je požel razstavni prostorček Radojke Kutnjak iz Kranja. Popestrila ga je z zvončki in pisanimi prtički. Povedala je, da so zvončki njena ideja, saj jih je vsako leto nabirala, potem pa so v vazi že naslednji dan oveneli. Šele zadnji dve leti, odkar jih izdeluje, jih lahko gleda kar celo leto. Čeprav pravi, da je to delo prava muka, saj pomeni ogromno sedenja, še vedno prevladuje veselje nad končnim izdelkom. Tudi ona in Ana Strnad sta v skupini, ki plete copatke za novorojenčke.

Ana Strnad iz Kranja je na ogled prinesla dobrodošlico za drugega vnuka, ki ga je dobila pred kratkim, in šopek borovnic. Rada plete in kvačka, pri klekljanju pa, pravi, preveč trpijo oči.

Leta 1978 je Alfonza Kerna z Zgornjega Brnika ogled razstave tako pritegnil, da se je odločil, da se tudi sam preizkusi v ročnih delih. Začel je z gobelini, po smrti sina pa se je lotil še prtov in voščilnic. Imel je že devet samostojnih razstav. Vstaja ob dveh zjutraj in dela do sedmih, nato gre na sprehod in nazaj na delo.

Anka Orehar iz Dorfarij strašno rada kvačka, plete in se uči klekljati. Pozimi dela šale, baretke in copate vseh vrst. Za razstavo je pripravila pisane metuljčke. Ker ji je žal vsakega trenutka, plete še celo med vožnjo v avtu, seveda, kadar ne vozi sama …

Izredno veselje do aranžiranja pa navdušuje Marijo Debeljak iz Škofje Loke, ki jo ustvarjanje prav vleče. Je upokojenka, ima težave s koleni, a se vseeno odpravi v gozd po veje, če jih morda ne najde na svojem bogatem vrtu. Rada okrasi dom in pri tem opravilu priskoči na pomoč tudi prijateljicam.

Neverjetno je, koliko zagnanosti in volje so pokazali tudi ostali razstavljavci, ki posebej niso predstavljeni. Čisto vsem se zahvaljujemo za trud in zaupanje, da so izdelke prinesli k nam. Že zdaj pa vsem kličemo nasvidenje prihodnje leto!