Na obisku pri dobrem možu

Miklavška gora (955 m) - Hribčki in kuceljčki po celotni Sloveniji so posejani s številnimi prikupnimi cerkvami, ki so podružnice večjih cerkva v dolini. Selška dolina ni v tem nobena izjema. Razgledna gora, na kateri domuje sv. Miklavž.

Selška dolina skriva številne vzpetine, hribčke in kuclje, ki jih dodobra poznajo le domačini. Raziskovanje tega dela Gorenjske me je pripeljalo tudi do Miklavške gore, ki se dviguje nad Selcami.

Zapeljemo se proti Železnikom. Na koncu vasi Selce, že mimo table, smo pozorni na tri toplarje, ki stojijo na levi strani ceste. Ob cesti je smerokaz Golica. Zavijemo levo in tik pred mostom parkiramo avto. Prečimo most, na koncu katerega je tabla, ki označuje krožno pot na Miklavško goro. Hodimo desno po cesti ob reki Selščica. Korak naprej od barake Kinološkega društva nas zelena markacija z rumeno piko v sredini usmeri na gozdni kolovoz, ki se začne strmo vzpenjati. Pot poteka v smeri zahoda. Pozorni bodimo predvsem na razcepih, saj ni nujno, da je najširša pot tudi ta prava. Nekaj časa hodimo v isti smeri, potem pa se obrnemo nazaj, proti vzhodu in se v strmih okljukih dvigujemo naprej po bukovem gozdu. V tem delu poti bomo premagovali strmino Zavrnika, 762 m. V dokaj zložnem delu poti bomo prišli do jase sredi gozda, ki jo obhodimo po levi strani. Na koncu jase zavijemo desno navzdol in se obrnemo proti vzhodu. Sledi kratek gozdni pas, ki je po deževju precej blaten, in prišli bomo na rob še enega travnika. Do vrha travnika nadaljujemo po levi strani, nato pa se usmerimo desno proti kolovozu. Tukaj pa pozor. Markacije, ki so nam do sem delale družbo ob poti, kažejo desno po kolovozni poti, če pa dobro pogledamo, pa je pred nami shojena steza, ki se strmo požene v gozdni breg. Res strmo! Tukaj predlagam strmi vzpon. Sledimo neoznačeni stezi, ki nam ne da dihati praktično do samega vrha. Vmes nam sicer nekajkrat dovoli mirnejše dihanje, sicer pa občutimo svoje razigrano srce. Steza dvakrat preči kolovoz. V zadnjem delu vzpona so na drevesih spet markacije in ko nad seboj, končno, že vidimo modrino neba, nam prvi pogled na sv. Miklavža skvari čudo sodobnega življenja, antenski stolp. A takoj v naslednjem trenutku je pred nami vrh. Z desne strani se nam pridruži pot iz Golice, vasi na južni strani Miklavške gore. Od tod do vrha je le 20 minut. Ob cerkvi so klopi za zaslužen počitek, ter skrinjica z vpisno knjigo, ki daje vedeti, da je gora zelo obiskana.

Cerkev sv. Miklavža ima romanske zasnove, a je bila v času gotike prezidana. Današnji videz ji je dal barok. Cerkev, ki je bila marca 1945 minirana, je bila v baročnem stilu tudi obnovljena. Danes v glavnem oltarju poleg sv. Miklavža stojita kipa sv. Petra in sv. Pavla, na stranskem oltarju pa Janez Krstnik. Cerkev odlikujejo tudi trije bronasti zvoniki.

Miklavška gora je bila nekdaj precej bolj razgledna kot danes, saj je drevje, ki obdaja vršni travnik, precej zraslo. Na jugovzhodu se nam pokaže Lubnik, za njim stoji najvišji vrh Polhograjskega hribovja, Tosc; na jugozahodu lahko vidimo smučarsko progo Starega vrha, pa Mladi vrh, Koprivnik in Blegoš; na zahodu kraljuje dvoglavi Ratitovec s Kosmatim in Gladkim vrhom. Tam v daljavi pa lahko opazimo Soriško planino in spodnje bohinjske gore. Razpotegnjen greben na severu je Jelovica.

Sestopimo po markirani poti. Moram priznati, da je markirana pot slabše vidna kot pa tista, ki smo jo uporabili na vzpon. Strma je pa ravno tako. Pozorni bodimo na markacije. Slabo vidna steza nas bo pripeljala na kolovoz in ko zagledamo travnik, se ob gozdu povzpnemo do vrha in po drugi strani travnika nazaj v gozd. To pot pa že poznamo.

Da se pride do vrha Miklavške gore, se je potrebno rahlo pomujati in sveti Miklavž nas bo obdaril z razgledom, tako kot pridne otroke na začetku decembra obdari z darovi.

Nadmorska višina: 955 m

Višinska razlika: 545 m

Trajanje: 2 uri in 30 minut

Zahtevnost: 2 zvezdici