Slepa kura

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / nedelja, 28. marec 2010 / 06:00

Po mojem dojemanju aktualnega dogajanja v državi je vladni predsednik Borut Pahor zmeden kot kura. Razen tega je očitno tudi slep kot kura. Vlada mu pred nosom razpada, on pa se kameram ne neha in ne neha smehljati in nasmihati. Je pa res, da je tu in tam v njegovem filmskem nasmehu, v mislih imam predvsem njegove biserne zobe, opaziti precej grenkobe in celo strahu.

Da ga je v resnici strah, sploh ne dvomim. Poleg križev in težav, ki jih ima z izhodno strategijo in samoljubnim ministrskim zborom, kot se je v tem vladnem mandatu priljubljeno izražati (mimogrede, tako kot so v Titovi Jugoslaviji slovenski politiki uporabljali srbščino, se Pahorjev politični milje zdaj afna z angleščino), podlega pritiskom iz okolja, ki si ga je delno sam ustvaril, v pretežni meri pa so mu ga podtaknili v javnosti nevidni meceni, nanj izdatno pritiska še opozicija. In tu je še združena Evropa, ki nenehno nekaj tečnari in, na primer, kritizira onesnaženje zraka. Če se ne spušča na to občutljivo področje, se pa čudi naši lahkotnosti in našemu optimizmu glede izhoda iz gospodarske in kar je še druge krize.

Revež, mislim na vladnega predsednika, pardon, premiera (pomeni, ministrskega predsednika, ki ga naša ustavna ureditev sploh ne pozna) Boruta Pahorja, ki si je z organiziranjem balkanske konference še sam zadal strelno rano. Čakal in računal je z udeležbo visokih politikov Evropske zveze in morda celo Amerike, po pol ure srečanja so mu ušli pa še tisti, ki so prišli očitno past samo svoj firbec. Mednarodni ugled vladnega predsednika Boruta Pahorja bi lahko rešil en sam človek, srbski predsednik Boris Tadić, a kaj, ko ga Pahorjevi interesi zanimajo toliko, kot zanima Hrvate nesporna pravica Slovencev do Piranskega zaliva. Nič. In ga ni bilo. Namreč Borisa Tadića.

Je pa na Brdo med drugim prišla predsednica hrvaške vlade Jadranka Kosor, s katero se Borut Pahor vsaj za moj okus in glede na poskus kraje slovenskih nespornih pravic do celovitosti Piranskega zaliva nenavadno pogosto in poglobljeno srečuje. Če Borut Pahor in njegovi svetovalci verjamejo, da bo Slovenija v Piranskem zalivu zmagala, če se tako izrazim, s predsednikovimi nasmehi in objemi kolegice Jadranke Kosor, so vsi skupaj za v otroški vrtec, kjer lahko svoje mednarodne ambicije in strelne rane zdravijo z gradnjo gradov iz mivke. Glede mešetarjenja s slovenskimi interesi v Piranskem zalivu in v drugih nerešenih vprašanjih z našo južno sosedo je po mojem videnju stvari potrebno pod drobnogled vzeti tudi ministra za zunanje zadeve Samuela Žbogarja.

Da finančnega ministra Franca Križaniča in njegovega prijatelja ter svetovalca Draga Isajlovića sploh ne omenjam. Upam, da nimata gospoda zaledja v nekdanji zloglasni Udbi ali, Bog ne daj, celo v Kosu, skrivni vojaški policiji nekdanje ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću tako ljube Titove Jugoslavije.

Morda sploh ne bi bilo tako napak, če bi dama z diamanti s Štefanove ulice v Ljubljani kljub gospodarski krizi in za vsak primer vendar nabavila stokrat prerekani vodni top.