Rok za Acroni konec oktobra

Vso potrebno dokumentacijo za okoljevarstveno dovoljenje je Acroni vložil julija 2006, zadnje dopolnitve pa ob začetku tega meseca.

Jesenice – Pred dobrim tednom je na tiskovni konferenci novi minister za okolje in prostor Roko Žarnić med drugim strogo opozoril na tiste industrijske onesnaževalce, ki so po mnenju vlade najbolj problematični z vidika pridobivanja okoljevarstvenega (tako imenovanega IPPC) dovoljenja. Med njimi je bila omenjena tudi družba Acroni Jesenice. V Acroniju smo prosili za pojasnilo, saj smo v dosedanjih pogovorih že večkrat dobili zagotovilo, da so izpolnili vse potrebne pogoje za pridobitev tega dovoljenja. Dobili smo obrazložitve Slavka Kanalca, glavnega direktorja Acronija.

Močno zmanjšali izpuste CO2

Leta 1986 so emisije toplogrednih plinov (CO2) v takratni železarni Jesenice krepko presegale sedemsto tisoč ton. Acronijeve emisije so zadnja leta pod sto tisoč ton letno, kar kaže na to, da jih ustrezno obvladujejo in so predvsem odvisne od proizvodnje (količine in asortimenta). Poleg tega je Acroni vključen v shemo trgovanja z emisijami CO2, kar pomeni, da je zavezan k vsakoletnemu monitoringu emisij in s tem predaji ustreznega števila emisijskih kuponov, ki jih mora v primeru večjih emisij tudi dokupiti, in s tem ne vpliva na skupne emisije oziroma ne more biti krivec za plačevanje kazni. Po sprejeti shemi delitve emisijskih kuponov med zavezance za trgovanje z emisijami v Sloveniji, ki je upoštevala osemodstotno zmanjšanje, glede na preteklo obdobje, je Acroniju pripadlo približno 92 tisoč emisijskih kuponov letno za obdobje trgovanja od 2008 do 2012. V letih 2008 in 2009 so emisije v podjetju znašale približno 176 tisoč ton, kar pomeni približno 88 tisoč ton letno. Tako imenovano prehodno obdobje za pridobivanje dovoljenj IPPC, ki ga je za takratne nove članice določila EU, ima Acroni do konca oktobra 2010.

Sanacijski program oddan 2004

Acroni se je že leta 1999, intenzivneje pa leta 2000 začel pripravljati na direktivo IPPC. Že v februarju 2000 so na ministrstvo za okolje in prostor poslali zahtevo po prehodnem obdobju, saj so vedeli, da se do konca oktobra 2007, ko je bil v rok EU, da vsi večji onesnaževalci pridobijo dovoljenja IPPC, ne bodo mogli prilagoditi svojega delovanja tehnikam najboljše razpoložljive tehnike/tehnologije (NRT BAT). Čeprav direktiva IPPC v slovenski pravni red takrat še ni bila prenesena, so potekale dokaj intenzivne priprave, tako prek ministrstva kot tudi GZS. Hkrati je najprej zaradi odločbe inšpektorice, kasneje pa zaradi prehodnega obdobja potekala priprava Sanacijskega programa, ki so ga glede na zahteve agencije za okolje (ARSO) dopolnili in končno verzijo oddali v začetku 2004. V tem letu so nato tudi prejeli odločbo o soglasju k sanacijskemu programu ter rok, do kdaj je treba izvesti vse zahteve: ta se izteče julija 2010. Direktiva IPPC je bila v slovenski pravni red prenesena šele z novim Zakonom o varstvu okolja v letu 2004, katere so tiste naprave, ki morajo pridobiti dovoljenje, pa je bilo predpisano v Uredbi o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, prav tako iz leta 2004. Ta uredba tudi določa, da je bilo treba vlogo za pridobitev IPPC dovoljenja oddati do konca oktobra 2006. Z vstopom Slovenije v EU je bilo potrjeno prehodno obdobje za 15 slovenskih podjetij (Acroniju do konca oktobra 2010), kar je bilo objavljeno v Uradnem listu EU 23. marca 2003. Acroni je oddal vso potrebno dokumentacijo in vlogo za pridobitev dovoljenja IPPC 4. julija 2006.

Tri leta »v predalu«?

Da bi Acroni čim prej prišel do dovoljenja, ne glede na prehodno obdobje, so v Acroniju pristali tudi na sodelovanje v Twinning-projektu. To je bil projekt tesnega medinstitucionalnega sodelovanja. Izraz Twinning pa pomeni sodelovanje med strokovnjaki držav članic in strokovnjaki novih držav. To je pomenilo, da so v primeru Acronija uradniki iz Nemčije (za tri podjetja, za eno so bili Flamci) učili naše uradnike, kako se izda dovoljenje. Za to so potrebovali podjetje, ki je bilo pripravljeno izdelati vlogo (poleg slovenske so tako izdelali še nemško), kjer so nato ob pregledu izdali dovoljenje IPPC. Začelo se je konec 2005 in glavnina v prvi polovici leta 2006, pilotno dovoljenje pa je bilo izdano v avgustu 2006. Tudi zaradi tega so bili med prvimi podjetji, ki so oddali slovensko vlogo za dovoljenje IPPC (4. julija 2006), medtem ko je glavnina podjetij čakala in jo oddala v oktobru 2006. Od oddaje vloge pa do sedaj jih iz ARSO nikoli niso pozvali, da bi pregledali vlogo in izdali dovoljenje. Samoiniciativno so v letu 2007 napisali dopolnitve ključnih poglavij, vendar jih niso obravnavali. V obravnavi so očitno šele sedaj, saj so telefonski poziv k dopolnitvi prejeli 18. februarja 2010, dopolnitve ključnih poglavij pa poslali 3. marca 2010.