Slovenija v Planici

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / sreda, 24. marec 2010 / 06:00

Svetovno prvenstvo v poletih so poleg skakalcev zaznamovali tudi gledalci, ki so v štirih dneh dodobra napolnili dolino pod Poncami.

Planica je tudi letos navdušila, tokrat z malce prenovljeno podobo in z žičnico kot največjo pridobitvijo za skakalce. Natančno število obiskovalcev, ki so pretekli konec tedna iz vse Slovenije in tudi iz tujine prišli v dolino pod Poncami, je težko zapisati. Omenja se jih tudi do sto tisoč. Največ jih je bilo v soboto, ko je Zgornjesavska dolina pokala po šivih. Sliši se neverjetno, a Planica ta dan ni mogla sprejeti vseh, ki so si želeli ogledati polete na največji letalnici na svetu. Slabe volje med tistimi, ki so morali obrniti in so se namesto naprej v Planico odpeljali nazaj domov, tako razumljivo ni manjkalo. Je pa že splošno znano, da je v soboto v Planici največ ljudi, medtem ko je druge dni promet potekal dokaj tekoče.

Planica je slovenski športni praznik brez primere. Številni si polete pridejo pogledat vsako leto. »Skoraj nikamor ne grem, v Planico pa zmeraj pridem,« je povedal starejši gospod. Poleg domačih navijačev je bilo največ Norvežanov, ki so predstavili tudi prihodnje svetovno prvenstvo v poletih, ki bo čez dve leti pri njih v Vikersundu. V Planici smo videli številne znane obraze, tako iz vrst politike, gospodarstva, zabave, športa. Takšna je Planica danes, spomine na Planico izpred let pa je z nami obujal Jože Šlibar, naš edini svetovni rekorder, ki je v Oberstdorfu leta 1961 pristal pri 141 metrih. Takole se je spomnil svojega prvega ogleda tekme na takratni Bloudkovi velikanki: »Prvič sem bil tukaj leta 1953. S sošolci iz kranjske gimnazije smo prišli z vlakom. Ko smo se vračali na železniško postajo, sem še jaz nekajkrat skočil, kar v suknjiču. Dvakrat sem padel in so me sošolci potegnili ven iz snega, pa sem jim rekel, da bom šel tolikokrat, da bom ostal na nogah. To se je zgodilo v tretjem poskusu. Celo pot do Kranja smo potem na vlaku razpravljali o skokih. Planiški praznik danes se zelo razlikuje od takratnega. To je neverjetna razlika. Sploh ni primerjave, vse je drugače, tako prireditev, tehnika skakanja, število gledalcev, ki jih je danes neprimerljivo več. Vzdušje je enkratno. Bi bilo prav super, če bi bil mlajši in lahko skakal na velikanki.« Dodal pa je, da je bilo ne glede na vse včasih bolj pristno: »Ko je bilo konec tekme, smo vse pospravili, zvečer je bila razglasitev, potem pa zabava, na kateri smo tudi malo zaplesali. Domov smo odšli šele naslednji dan. Danes pa, ko je konec tekme, gredo vsi skakalci v avto in takoj domov.«

Planica je velika prireditev in da vse poteka čim bolj tekoče, skrbi ogromno ljudi. Ena izmed pomembnejših služb na samem prizorišču je zdravniška, ki je imela tudi letos veliko dela. Kot smo izvedeli, je bilo število oskrbljenih približno enako kot v preteklih letih, nekaj več je bilo v primerjavi s prejšnjimi leti težjih poškodb, manj ljudi pa so na opazovanju zadržali zaradi prevelikega vnosa alkoholnih pijač. Zabeležili so dve hujši, nevarni obolenji, od tega je enemu obiskovalcu zastalo srce. Oba so prepeljali v ljubljanski Klinični center. Največ dela so imeli v soboto, ko so oskrbeli okrog 40 oseb. V zdravniški ekipi jih je bilo v vseh dneh skupaj 56. Posebna ekipa desetih, od tega so bili štirje zdravniki, je v prostorih ob letalnici skrbela za tekmovalce. K sreči večjega dela niso imeli. Oskrbeli so le enega japonskega skakalca, ki je imel odrgnine.

Planiški konec tedna se je torej končal srečno, tako za skakalce kot tudi za večino obiskovalcev. Tako kot je leta 1953 o skokih s sošolci celo pot do doma razpravljal Jože Šlibar, so bili skoki in Planica prva tema pogovorov tudi v preteklih dneh.