Skrben lastnik gozda

Okrog domačije je 52 hektarjev gozda, travnikov in pašnikov, do prvega soseda je kilometer, razgled seže vse do Nanosa ... Tako je pri Osredkarju, na kmetiji Franca Poljanška, ki so ga v ljubljanski območni enoti zavoda za gozdove lani izbrali za najbolj skrbnega lastnika gozda.

Bela Peč – Ko sem se v petek dopoldne namenil k Osredkarju v Belo Peč, so se kolesa avtomobila na zasneženem klancu nedaleč od Snovika zavrtela v prazno. V klanec sem poskusil še drugič, tretjič. Nič! Naprej ni šlo, pot je bila preozka, da bi obrnil, edina rešitev je bila vzvratna vožnje do prve hiše v Snoviku, odkoder sem poklical gospodarja Osredkarjeve kmetije Franca Poljanška, ki se je ponudil, da me pride iskat s svojim avtom s pogonom na vsa štiri kolesa. Ja, po zimski peripetiji sem se kot gospod (pri)peljal na kmetijo! Franc je že med vožnjo razlagal o tem, da je letošnja zima najhujša po letu 1998, da je sredi tedna na novo zapadlo pol metra snega in da je pri tem še močno pihal veter, ki je na nekaterih mestih naredil tudi poldrugi meter visoke zamete. Če so to križi in težave življenja na gorsko višinski kmetiji na 780 metrih nadmorske višine, je čar imeniten razgled: ob jasnih dnevih se vidi do brniškega letališča, Starega vrha, Ljubljane, celo do Nanosa …

Več kot petdeset hektarjev velik celek

Na Gorenjskem ni prav veliko kmetij, ki imajo vso posest v enem ali v dveh kosih. Osredkarjeva ima to srečo. Kmetija obsega 54 hektarjev, od tega je 52 hektarjev v celku, v enem kosu okrog kmetije, druga parcela je štiri kilometre oddaljena planina. Od celotnega posestva je 43 hektarjev gozda in 11 hektarjev travnikov in pašnikov. Približno 30 hektarjev gozda je na lepem terenu, drugod je gospodarjenje zaradi strmine nekoliko težavnejše. Prevladuje smreka, 30 odstotkov je bukve, 15 odstotkov macesna, dobro sta zastopana tudi javor in jesen. Gozd je dobro odprt s prometnicami, za lažje delo manjka le še dvesto metrov vlake. Ujme so jim v zadnjih letih prizanesle, predlanski vihar je podrl 120 »kubikov«, a je ruval predvsem debelo, za posek godno drevje. Lubadarja držijo na kratko, na leto imajo le okrog pet kubičnih metrov »lubadark«, tudi zato, ker sekajo pozimi in vedno poskrbijo za gozdni red. Opažajo vse več bolezni hrasta in kostanja, nekaj težav jim povzroča tudi divjad. Srnjaki jim z rogovjem ogulijo mlade macesne, divji prašiči so jim v zadnjih dveh letih povzročili več škode na travnikih in pašnikih kot prej v dvajsetih letih.

Sekajo manj, kot bi lahko

»Na leto bi lahko posekali od 250 do 300 kubičnih metrov drevja, vendar sekamo manj, le približno polovico možne količine. Na kmetiji trenutno nimamo večjih potreb po dodatnem dohodku pa tudi cena lesa je dokaj nizka, za »kubik« dobimo v povprečju 60 evrov,« je dejal Franc in dodal, da so v preteklosti, ko je bila še velika cenovna razlika med hlodovino in rezanim lesom, precej hlodovine razžagali doma. Zdaj jo žagajo le za lastne potrebe, vse drugo prodajo. Doslej so vsa dela v gozdu opravljali sami, a ker si je Franc pred dvema letom pri obžagovanju plohov odrezal dva prsta na roki, bodo v prihodnje za večje sečnje morali najemati druge. Za delo v gozdu so dobro opremljeni, imajo dovolj močan traktor, gozdarski vitel in osebno opremo, Franc je v zavodu za gozdove opravil tudi tečaje za varno delo z motorno žago in s traktorjem.

Brez subvencij bi bilo težko

Na kmetiji je gozdarstvo glavna dejavnost, pomemben dohodek pa predstavlja tudi kmetijstvo. Kmetujejo ekološko, a formalno niso vključeni v kontrolo. Redijo petnajst goved, predvsem pitance in krave dojilje. Ko so gradili novo hišo, so jim ponujali nepovratna sredstva, da bi v njej uredil tudi sobe za turiste. Za to se kljub odlični legi kmetije niso odločili, ker so prepričani, da bi zaradi tega trpelo drugo delo na kmetiji. In kako ocenjujejo sedanje razmere v kmetijstvu? »Cene pridelkov so nizke. Če ne bi dobivali subvencij, bi bilo v kmetijstvu zelo slabo,« pravi Franc in dodaja: »Pri razpisih v kmetijstvu je preveč »papirnate vojne«, raje en teden trdo delam v gozdu, kot da bi zbiral za to potrebne papirje. Želim si tudi, da bi zainteresirani kmetje lahko sami vzdrževali gozdne ceste in za to dobivali plačilo.«