Tristo "rakic" na kupu
Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.
Minulo soboto sem bila pri sveti maši pri ljubljanskih uršulinkah. Kar ni samo po sebi nič tako izvirnega, da bi bilo dogodek smiselno obesiti na velik zvon, če ne bi bilo razen mene tam še približno tristo drugih žensk; od mladih, mlajših, nekoliko starejših do relativno starih.
Tisto, kar smo imele minimalno skupnega, vsaj predvidevam tako, je rak. Na tem ali na onem telesnem organu, na tej ali na oni razvojni bolezenski stopnji. Se pravi, maša je bila namenjena bolnicam z rakom in prišle so ženske iz vse Slovenije.
Pronicljivo sem jih opazovala. Številne od njih so bile videti zgarane ali izmučene. Od preteklega dela in od bolezni. Vedrine ni bilo domala na nobenem obrazu. Prej zaskrbljenost, strah, občutek nemoči, vdanost v usodo. Česar ne razumem, pa čeprav bi morala.
Če je človek veren, resnično veren, če se povsem podredi volji Prasile, volji in načrtom Vsemogočnega in Večnega, potem ne razumem ali, če hočete, ne priznam ne zaskrbljenosti, ne strahu, ne občutka nemoči, ne vdanosti v usodo, v kolikor ta nima izvora v Bogu.
Drage moje verne »rakice«. Spreglejte vendar, da je rak Božji dar in ne kazen. Zato ga moramo sprejeti z odprtimi rokami, saj nam Gospod, kot pravi španski pregovor, ne naloži nič težjega, kot smo sposobni nositi.
Povedano drugače, rak je kratko malo bolezen močnih in ne šibkih ljudi. Ja. V to sem prepričana, pa čeprav me bo imela večina za prismuknjeno.
Če ste, drage moje dame, (iskreno) verne, potem postanite v »interakciji« z rakom brezskrbne in se veselite slehernega življenjskega vdiha in izdiha. (Kar, kajpada, velja tudi za gospode.) Ne razglabljajte o tem, kaj bo jutri. Živite za ta trenutek in ne razmišljajte o tem, kaj nam bo prinesel jutri ali, recimo, prihodnja jesen. Saj samo Bog ve, kdo (od zdravih in bolnih Zemljanov) jo bo dočakal.
Psiholog Orison Swett Marden (Učbenik življenja, Martin Kojc, Zbirka Sopotja, stran 23) navaja: »V bolnišnico so prinesli moža, ki je hudo trpel in bil tako slab, da je komaj še mogel dvigniti glavo. Pravil je, da je pogoltnil svoje umetno zobovje /…/, kar mu povzroča strašne bolečine. /…/ Zdravnik mu je poskušal to misel zbiti z glave, toda zaman. Nazadnje pa je prispela od doma brzojavka, da so zobovje našli pod njegovo posteljo. V hipu je bil rešen svojega trpljenja. Mož je vstal, se oblekel in odšel domov zdrav.«
Se pravi. Strokovnjaki priznajo, da moč misli bodisi zdravi bodisi ubija. Zakaj, potemtakem, ne bi zdravila silna vera, silno zaupanje v Boga in v njegovo vsemogočnost? (Se nadaljuje.)