Irfeta Bitević

Slaščičarka z najdaljšim stažem v slaščičarski delavnici hotela Park

Irfeta je iz Bosne. V Slovenijo je prišla leta 1969. Prvič ni ostala dolgo. Mučilo jo je domotožje in se je kmalu vrnila v Bosno. Vendar ne za dolgo. Kot petnajstletnica je ugotovila, da ne vidi ravno neke prihodnosti zase in ponovno je sledilo potovanje v Slovenijo. K teti na Bled.

Nikoli ni razmišljala o tem, da bi bila slaščičarka. To se je zgodilo slučajno. V hotelu Park, pove, je trajalo kar štirideset let. Konec marca odhaja v pokoj in je ena tistih slaščičark, ki je v svojem poklicu uživala.

Skozi vsa leta, kar je delala v slaščičarski delavnici, se je srečala z različnimi trendi, različnimi novitetami, modnimi muhami pa tudi novostmi. Kremšnita (po domače) pa ostaja kremšnita. Tudi recepture in materiali. Pa nekateri načini za pripravo. V vseh teh letih se je ni preobjedla. Predvsem zjutraj, ko so kremne rezine še sveže, z veseljem seže po njej.

Zakaj mislite, da se je kremna rezina tako prijela? Ker je dobra, odgovori kratko in jedrnato. Doda še, da ima verjetno tudi Bled svoj čar, pa vendar.

Receptura za blejsko kremno rezino je skrivnost, če pa se doma gospodinje lotijo njene priprave, morajo paziti že pri moki, pa tudi ves potek dela mora biti pravilen. »Polno je nekih malih fint,« smeje pripomni Irfeta. Ena je recimo, da se v testo za plato nikoli ne daje margarine, le maslo, kar jo naredi rahlo in okusno.

Doma ne peče. Hudomušno pove, da še pudinga ne skuha. Včasih kakšno čajno pecivo pred novim letom morda, pa kakšen 'štrudel'. Tudi njeni otroci niso ravno sladkosnedi. Sama ima sicer rada še princes krofe, vendar polnjene z blejsko kremo iz domače slaščičarne, včasih mehiško torto, z okusom po dobri, mehki čokoladi.

Kaj bo počela, ko bo upokojena, je bilo vprašanje, ki jo je še dodatno nasmejalo.

»Obožujem rože, redno telovadim in imam ogromen vrt. A ni to dovolj?«

Dolgčas ji ne bo.