Stopila se je v ustih

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: GG Plus / torek, 16. marec 2010 / 06:00

Izjemno lahka in rahla sladica, ki gre ljudem v slast že od leta 1953. Originalna blejska kremna rezina hotela Park.

»Kam morava?« sem spraševala fotografinjo, ko sva se peljali na Bled.

»Kako, kam morava, saj si se ti menila.«

»Hotel Park. To je tisti hotel ob promenadi. Po moje. Kje bova pa parkirali?« sem zganjala paniko že pri izvozu za Tržič, »v glavnem, danes bova videli proces izdelave blejske kremne rezine. In to originalne.«

»Pa saj ti ne bodo povedali recepture.«

»Ta je skrivnost, ja, vseeno pa bova videli, kako nastaja.«

Hotel Park sva na Bledu našli brez večjih težav. Parkirali sva in takoj v zraku zavonjali kremšnite, kakor jim rečemo po domače.

Po ozkih hodnikih za osebje so naju odpeljali v slaščičarsko delavnico hotela Park, kjer nas je nasmejana in ob skodelici jutranje kave sprejela vodja delavnice Alma Rekić. Izjemno neposredna, vedno razpoložena, polna idej. Spomnila sem se, da sem jo pred kratkim srečala na slanikovi pojedini v Ljubljani. Takrat sem avtomatično sklepala, da je z Bleda, ker je pač pisalo na papirju Alma Rekić, Sava hoteli Bled, d. d., hotel Park, pa mi je sedaj razložila, da je drugače Jeseničanka. V Stuttgartu je na Intergastri 2010 prejela za svoje torte bronasto priznanje. Tokrat smo jo ujeli pri ustvarjanju čokoladne simfonije, s katero se predstavlja na sejmu Gast v Celovcu, ki poteka te dni. »Manjkajo ji še tile čokoladni metuljčki,« mi je med razlaganjem pokazala detajle v obliki metuljev, ki naj bi bili pika na i čokoladne skulpture. Kot slaščičarka sicer sledi modnim trendom, vseeno pa precej upošteva tudi svoje želje. Čokolada je tisto, s čimer najraje ustvarja.

V tem času se je iz prostora zaslišal ropot. Ravno sem si zapela veliko belo zaščitno haljo, v kateri sem se počutila kot kakšna sanitarna inšpektorica s svinčnikom in papirjem v roki, ko sem bila priča – lahko bi rekla, ubranemu 'družinskemu' stepanju. Saša, Mira in Andrej so držali pred seboj vsak svojo veliko skledo – menda naj bi imela ena s kremo vred kakšnih dvanajst kilogramov, v rokah velike stepalnike in ročno je nastajala tista rumena krema, ki jo okušamo v kremni rezini.

Na pultu so bili pripravljeni štirje pladnji. Vsak pladenj velikosti 35-krat 50 centimetrov da po 35 rezin, pladnjev pa je na dan med 25 do 40. Če je konec tedna, potem je pladnjev seveda več. Postopek se pač ponavlja. Nekatera dela opravljajo veliki mešalniki. Slaščičarji si v prostoru zelo hitro sledijo, vse teče kot namazano, vsak opravi svoj del posla. Mleko tam, jajca tu, beljaki gredo še v vročo kremo, pa dno rezine (testo) se ne sme zažgati. Okušala sem z očmi in nosom, vpijala vonjave in preden sem vprašala, kaj je to, pa kaj ono, so mi že postregli s svežo, razrezano blejsko kremno rezino. Minila ni niti ura.

Bila je popolna v vseh pogledih. Od zgoraj, spodaj, z leve in desne.

V ustih se je kar stopila.