Revija o dobrih knjigah

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 15. marec 2010 / 06:00

V knjigarne zahajam že od jeseni 1967, ko sem kot zelen gimnazijec prišel v Ljubljano. In ko me kot provincialca (žal vse bolj poredko) zanese pot v prestolnico zdaj, grem, če je vsaj malo časa, gotovo tudi vsaj v eno od knjigarn.

Ker časa za ogledovanje novosti ni preveč, me posebej razveseli, kadar vidim, da je izšla nova Bukla, brezplačna revija o dobrih knjigah. In ko je pred kratkim izšla njena 50. številka, sem pomislil, da bi bilo prav, če jo predstavimo tudi v našem knjižnem feljtonu.

Bukla izhaja v barvah, v formatu, ki je malo širši od lista A4, na 30 straneh in zadnje čase v nakladi 30 tisoč izvodov. Prelistamo jo lahko tudi na njeni spletni strani. Večina člankov predstavlja nove knjige, uvodnik piše njen urednik in (pro)motor Samo Rugelj, vsakič prinese intervju (to pot z Bernardom Nežmahom), knjigo meseca izbira Manca Košir, stalne so tudi rubrike Portret (to pot Dan Brown), Pogled od znotraj (Mitja Rotovnik) ter Knjiga in moje življenje (Uroš Grilc). Knjige so predstavljene po razdelkih, katerih naslovi so, denimo: Tuje leposlovje, Slovensko, Rahločutno, Aktualne teme in razmišljanja, Ekosofija, O ljubezni, O filmu, Družboslovje, Naravoslovje, Okno v svet, Popotniško, Vampirske zgodbe, Otroci in vzgoja, Branje za otroke in mladino …

Navedimo dva drobna primera. Pod nadnaslovom Pobliski v prevode nam prevajalka Djurdja Strsoglavec (lani smo prebrali njen prevod romana Sonnenschein hrvaške pisateljice Saše Drndić) predstavi več novih naslovov z območja naših bratranskih jezikov in ob tem zapiše: »Že hiter pregled prevodnih naslovov nam pove, da imamo v Sloveniji največ prevajalcev (poleg angleščine) iz jezika, ki se je nekoč (jezikovno)politično korektno imenoval srbohrvaščina, danes pa jezikovna (in vsakršna druga) politika nalaga poimenovanja hrvaščina, srbščina, bosanščina in črnogorščina. S količino smo lahko zadovoljni, s kakovostjo pa žal ne. Vtis je, da za prevajanje iz teh jezikov zadostujejo drugačne prevajalske kompetence kot za druge jezike – takšne bolj približne, bi lahko rekli, zaradi katerih povzdigujemo obrvi, ko v prevodih beremo, da se v Srbiji prerokuje iz pasulja, da se na Hrvaškem grejejo ob kalijevih pečeh, da se v Črni gori pristojni meščani zapirajo v stanovanja, ko zunaj pokajo petarde, da v BiH obedujejo na stolih in nosijo nogavice na zvonec. Da o hišnih ljubimcih, ki da so tam južno na moč priljubljeni, niti ne govorim.« Ob teh besedah sem se spomnil učitelja iz osnovne šole, ki nam je citiral znani pregovor v temle prevodu: »Gde se osao valja …« Pod nadnaslovom Aktualno pa je to pot predstavljena tudi knjiga s pretresljivim naslovom: O sranju. Avtor: Harry G. Frankfurt. Komentar S. Ruglja: »Profesor emeritus na Princetonski univerzi (rojen 1929) v tem filozofskem traktatu v drobni, a vznemirljivi knjižici iz leta 2005 (leto kasneje je napisal še O resnici) dokazuje, da je v vsakdanji govorici veliko in preveč 'sranja' (angleško bullshit). To je po avtorjevem mnenju še slabše od laganja, saj lažnivca resnica zanima zato, da s pomočjo njenega izmikanja vara, sralec pa resnico v temelju zataji in ignorira, zaradi česar je, kot pravi avtor, 'večji sovražnik resnice kot lažnivec'. Knjiga je požela vrsto resnih akademskih odzivov in kritik.«

Ne vem, kdo izhajanje Bukle financira, a dejstvi sta dve: da je brezplačna in da po petih letih še vedno ne prejema državne podpore. »Ravno sedaj se zaključujejo triletni, programski razpisi Javne agencije za knjigo Republike Slovenije. Med razpisanimi področji je tudi področje revij in prvič tudi bralne kulture. Bukla je svoje projekte prijavila na oba konca. Bosta komisiji prej opisane kvalitete revije uspeli prepoznati tudi formalno in jo ustrezno finančno podpreti? Je skoraj pet let dela in petdeset številk revije, ki je posvečena samo knjigam, dovolj za državno podporo, če upoštevamo dejstvo, da je bilo v prejšnji triletki z več kot dobrimi zneski podprtih kar nekaj revij, za katere večina ni še nikoli slišala, kaj šele da bi jih kdaj brala? Bodo tako spoštovani gospa in gospodje Alenka Zor Simoniti, Aleš Berger, prof. dr. Mladen Dolar, prof. dr. Matevž Kos, Marko Sosič in Štefan Vevar tudi formalno potrdili, da je Bukla za predstavljanje in promocijo slovenske knjige dovolj pomemben medij? In ali se bodo nedvomno dovolj kompetentni gospa in gospodje, kot so Barbara Rogelj, Dušan Šarotar, dr. Gašper Troha in Jože Zupan, strinjali s tem, da Bukla prispeva svoj delež k bralni kulturi na slovenskih tleh? Bodo ali ne bodo? To je sedaj vprašanje.« Bog daj, da bi imenovani podprli revijo, ki se je v promociji knjige že dodobra izkazala.