Spomini Vrbancovega Janeza

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 13. marec 2010 / 06:00

Tako so živeli (1)

K Janezu sem prišla skupaj z njegovo nečakinjo Ivico. Medtem ko sta se prisrčno objela, sem se spomnila, kako mi je Ivica že ob prvem srečanju omenila, da je Janez njen najljubši stric. Prijazno naju je povabil, naj vstopiva, in ko smo se posedli za mizo, se je najprej izkazal kot dober gostitelj, ki ve, da obiskovalcev ne sme pustiti ne lačnih ne žejnih. In pogovor, ki je malo kasneje stekel, se je mešal z vonjem po domačem čaju, ki se je hladil v skodelicah.

Janez se dogodkov, ki so prepletali njegovo življenje, še zmeraj zelo dobro spominja. S pripovedovanjem je najprej segel v pozno devetnajsto stoletje, ko je bil rojen njegov oče Ignac.

»Že kot otrok je moral iti služit za pastirja v Ravne. Ta otroška leta so bila zanj zelo huda. Takrat se niso kaj prida ozirali na to, kaj otrok zmore in česa ne. Gospodar je pač menil, da mora vsak, ki sedi za mizo pri večerji, to tudi zaslužiti. Oče mi je pripovedoval, da so ga nekoč poslali v mlin po moko in mu obljubili, da mu bodo prišli pomagat nesti težko vrečo, ko se bo vračal proti domu. Nekaj časa je čakal na pomoč, a ker ni bilo nikogar, se je težkega bremena, kakor je vedel in znal, z velikimi napori, lotil sam. Vendar ni bilo nikogar, zato je moral sam s težavo prinesti vrečo domov. Ko je vprašal, zakaj mu niso prišli pomagat, so se mu smejali in rekli, da so dobro vedeli, da se bo že znašel. Ko je nekoliko dorasel, je šel služit za hlapca na Visoko. Tam pa je bilo mnogo bolje, bili so trije hlapci, ki so kar precej po svoje gospodarili. Tisti, ki je bil glavni, je tudi vodil delo. Tavčar'ca, ki je bila gospodarica, pa se na kmečka dela ni prav veliko razumela. Oče mi je navedel dokaz za to: ko je bilo bolj slabo vreme, na polju ni bilo dela, pa je hlapcem rekla, naj gredo grabit listje. Ko so ji odsvetovali, češ da je listje mokro, je zamahnila z roko, češ 'ga boste pa v štantih obložili'.«

Nekoč so na dvorec pripeljali sod vina, pa so ga hlapci zase naskrivaj natočili v škaf in ga skrili v hlev. Ponoči pa se je eden od konj odvezal, zavohal vino in ga popil. Drugi dan je bil pijan, da ni mogel niti stati na nogah. Gospodar, ki ni vedel, kaj konju je, je bil zanj zelo v skrbeh. Na srečo se je konj streznil prej, preden bi se komu kaj posvetilo. Med službovanjem na Visokem se je Janezovemu očetu zahotelo žene. Poiskal je Pisancovo Mico iz Suše. Poročila sta se leta 1901.

Že naslednje leto se jima je rodil sin Janez, ki je umrl zaradi božjasti, star komaj mesec dni. Drugi je prijokal na ta ubogi svet Florjan, za njim pa sestra Ivana. Dve leti kasneje, leta 1908, se je rodil še brat France, leta 1911 pa Jurij.

Žal je posegla vmes prva svetovna vojna.

Janez pripoveduje: »Tudi moj oče je bil vojaški obveznik avstrijske vojske in je moral na fronto. Doma je ostalo pet otrok od enega do desetih let starosti. Ne morem si zamisliti, kako je mogla mama sama z očetovo sestro Katro vse preživljati. Imeli so eno kravo, zemljo pa v najemu od več kmetov. Ne spominjam se, da bi kdaj pripovedovale, kdo jima je pokosil travo in jo spravil domov. Vem pa, da sta obe bili velik boj za preživetje. Oče se je boril na soški fronti. Kljub vsemu trpljenju, grozotam in gledanju smrti v oči, pa je imel srečo, da ni bil ranjen niti ujet. Pripovedoval je, da je enkrat prav po naključju ušel gotovi smrti. Bili so skriti v bunkerju v zemlji, oče pa je moral iti na potrebo. Ko se je splazil iz zaklonišča, je v bunker priletela granata in ubila vse, ki so bili v njem. Očeta je tisti dogodek zelo pretresel in velikokrat se je, še pozneje, spomnil nanj. Ravno pred koncem vojne je dobil dopust, po njem pa se ni hotel vrniti nazaj. Tako se je izognil ujetništvu.«

Po vojni se je družina kmalu razkropila. Janezov oče je dobil službo v Škofji Loki pri nunah, domov je hodil le vsako soboto, v nedeljo zvečer pa je spet odšel nazaj. Dokler ni kupil kolesa, je hodil v Loko peš. Brat Florjan se je šel učit za čevljarja k Povlinuc v Zminec, Ivana - Johanca pa se je že z dvanajstim letom šla učit za šiviljo v Puštal in tri leta kasneje je že začela šivati doma na svojem.

Brat France se je šel učit krojaštva k Sovincu v Brode, Jurija so poslali za pastirja k stricu Planišku v Kremenk. Sestra Katarina pa je šla k nunam v šolo. Čez štiri leta se je vrnila domov in se zaposlila v pisarni zadruge Na Logu, kasneje pa na Kokrici.

»Da pa ne bi bila hiša prazna, sta si oče in mati leta 1921 omislila še enega otroka. Rodil sem se jima jaz. No, ja … morda pa le ni bila vsa krivda za moje rojstvo le na prazni hiši,« se dobrohotno zasmeji Janez. (se nadaljuje)