Polde najbolj uživa v 24-urnih tekih

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Šport / / 06:00

Na zadnjem letnem občnem zboru Glasovega športnega društva smo Đura Čulibrka s pokalom nagradili za njegovih trideset tisoč prekolesarjenih kilometrov v lanski sezoni.

V kratkem govoru ob podelitvi sem omenil, da imamo med seboj tudi kolesarja, ki je kolesaril od Baltika do Jadrana in je tudi vreden vsake pohvale. Potem pa je k meni pristopil Polde Taler iz Gorij, ki je rekel, da je bil rojen leta 1943 in je pravkar pretekel zimsko transverzalo čez Slovenijo! Debelo sem ga pogledal, ker nisem pričakoval, da obstaja kdo v Sloveniji, ki pri teh letih lahko preteče 230 kilometrov v štirih etapah, in to v zimskem času, v dneh, ko je bilo vreme res povsem nenaklonjeno za normalno življenje, kaj šele za tek. Ko sem ves presenečen ugotovil, da je član Glasove tekaške skupine, sem še s toliko večjim zanimanjem poslušal njegove strnjene vtise s teka čez Slovenijo. Smo mi športno društvo samih ektremistov? Kaj hudiča ljudi žene v take podvige. Potem ko se z njimi pogovarjam, mi rečejo, da jih ne žene hudič, ampak zgolj ljubezen do športa in rekreacije. Polde Taler je pravil, da se najbolje počuti, ko teče. Tek je njegovo sproščanje, njegovo delo in njegov hobi. Zdaj je upokojen, a ko je še delal kot slikopleskar, je vseeno vedno našel dovolj časa za tek. Vsak dan teče. Na mesec preteče v povprečju štiristo kilometrov. V poletnih mesecih okoli tisoč kilometrov na mesec, kar nanese v povprečju vsaj trideset kilometrov na dan! Če kdaj ne more, ga sitnoba pospremi do naslednjega teka. Prizna, da je odvisen od teka, vendar si tega ne šteje za minus v življenju. Zimska edicija, kot ji pravijo, teka čez Slovenijo se je letos prvič zgodila, in čeprav se je zgodila v ekstremnih razmerah, je Polde na njej užival. Pravi, da če je to že ekstremni tek, zakaj bi ne bile še vremenske razmere ekstremne. Jaz tega seveda nikoli ne bom razumel, a sem po svoje ponosen, da sem med takimi, ki z voljo premagajo vse ovire za dosego ciljev. Tudi če so ti cilji tako nenavadni in neverjetni ter nemogoči za nas, navadne smrtnike.

Zimski tek čez Slovenijo poteka v februarju po krajši diagonali države v štirih etapah. Start je v Ratečah in prvi dan se teče do Nakla, kar znese šestdeset kilometrov. Naslednji dan je druga etapa in poteka iz Nakla do Zgornjega Hotiča, kar pomeni, da so Polde in drugih 35 udeležencev morali preteči 55 kilometrov. Tretji dan se je teklo od Zgornjega Hotiča do Sevnice. Polde in drugi so pretekli 58 kilometrov. Zadnja etapa je potekala od Sevnice do Obrežja in je bila dolga 38 kilometrov. In to nikakor ni bil Poldetov prvi tak podvig. Pretekel je že razdaljo od Zagreba do Vukovarja, ki meri 350 kilometrov! Pretekel je evropsko peš pot E7, sam, brez spremstva: osem dni, 430 kilometrov teka in 2800 metrov premaganih višinskih metrov. Sam z nahrbtnikom, v katerem je imel rezervno majico, vetrovko in nekaj malega popotne hrane. Spal je v gozdarskih in planinskih kočah.

Zanimivost Poldetovih tekaških podvigov doseže vrhunec, ko pove, da so njegova specialiteta 24-urni teki! Da. To so tisti teki, ki trajajo 24 ur nepretrgoma, noč in dan, samo tek in tek in tek. Si lahko predstavljate, da bi tekli noč in dan brez premora? Si lahko predstavljate, da bi to pretekli pri 67 letih? Verjetno ne oziroma velika večina nas, ki beremo Glas, si tega ne moremo predstavljati. V mlajših dneh je v 24 urah pretekel okoli 190 kilometrov, zdaj pa okoli 160 kilometrov. In vse to Polde pripoveduje v takem tonu, kot bi govoril o minutah in metrih in ne o urah, dnevih in kilometrih … kilometrih v deseticah, stoticah in tisočicah.

Po pogovoru sem si zamislil sebe v Poldetovih letih. Potem sem o tem vprašal prijatelja, ki je kolesar in ni ekstremist, bil je pa rojen istega leta kot Polde. Prijatelj je rekel, da se to da tudi s toliko leti »na števcu«, če je le zdravje pravo in če imaš jekleno, jekleno, jekleno voljo in neizmerno ljubezen do teka, na primer! Jaz verjamem prijatelju in tudi Poldetu, ampak še vedno mi ne gre v glavo, kako je to mogoče.