Agresiven otrok

Nobeni starši si ne želijo agresivnega otroka, pa vendar se to včasih zgodi. In takrat se sprašujejo, ali so morda storili kaj narobe, da je njihov otrok agresiven, se vede neprimerno ali celo škoduje prijatelju.

Vedeti moramo, da ne živimo v prijaznem svetu. Prav ta trenutek nekje divja vojna, vsak dan smo priča nasilju, bodisi preko medijev ali pa v domačem okolju. Nekateri otroci doživljajo izbruhe jeze v domačem okolju, med vrstniki, sorojenci, med ljudmi v soseski, na cesti, v vrtcu, šoli. Vidijo ali slišijo tudi prepire med starši, sosedi, otroki. In takšni prizori v otroku vzbujajo občutek ranljivosti. Nekateri se odzovejo tako, da postanejo prepirljivi, drugi se tega zelo bojijo in se poskušajo izogibati nasilju.

Otroci poberejo vzorce tudi v družini, morda jih učijo, da je nasilje edina mogoča izbira. Zato si morajo starši zapomniti, da tako, kot sami ravnajo z otrokom, bo otrok ravnal naprej. Če mu skušajo določene vrednote privzgojiti z delčkom nasilja, bo otrok menil, da lahko do določenega cilja pride le, če uporabi nasilje tudi sam. Res pa je, da otrokovo obnašanje ni odvisno le od vzgoje staršev, otrok na vsakem koraku srka vase določene vzorce, ki jih vidi pred svojimi očmi.

Otroci imajo pravico do izražanja svojih čustev. Imajo pravico, da so jezni, ampak to še ne pomeni, da jim dovolite, da škodujejo drugim ali uničujejo lastnino. Določenega vedenja, kot je brcanje, grizenje in podobno, ne smete dopuščati, saj ima negativne posledice. Otroka je potrebno naučiti, da svoja občutja izraža z besedami in ne le dejanji. Starši morajo ob uveljavljanju pravil in meja v vedenju sprejeti in spoštovati občutke jeze, in najti ravnovesje je včasih pravi izziv.

Močan zgled je za otroke prav obvladovanje jeze, sovražnosti in nepotrpežljivosti staršev. Prav je, da so starši odkriti, da otroku povedo, da so jezni, žalostni, morda nepotrpežljivi in ob enem jim morajo povedati tudi, kaj je vzrok temu. Pred otrokom se ne pretvarjajte, da je vse v najlepšem redu, saj otrok začuti, kako se njegovi starši počutijo. Nič ni narobe, če so starši jezni, če znajo to jezo obvladovati, jo na pravi način pomiriti in to otroku tudi razložiti.

Za otroke ni potrebno, da so starši popolni vzorniki. Trenutki, ko starši izgubijo potrpljenje, so neizogibni. A če zmorete priznati in oceniti svoje napake, se zanje opravičiti, se bodo otroci naučili nekaj zelo pomembnega. Da se tudi očka in mamica učita ravnati s svojimi čustvi.

Pomembno je, kaj storite s svojo energijo in kako jo usmerjate. Navsezadnje je tudi vedenje staršev tisto, ki ustvarja družinske vzorce. In te vzorce bodo otroci prenašali naprej na svoje otroke.