Pastor s švicarsko maturo

Na Planini v Kranju živita 87-letni Vladimir Miselj in soproga Danijela. Gospa je doma s Huj, Vladimir pa je sin uglednega, vendar zamolčanega predvojnega slovenskega diplomata v Švici in matere Nadje, rojeni v kranjski družini Kos.

Na vašega očeta Vladimirja Miselja nas je spomnil slovenski diplomat Ivan Martelanc, ki je izbrskal iz pozabe številne znane Slovence. Povedal je, da ste tudi vi zanimiva osebnost. Kdo je bil vaš oče?

»Moj oče je bil rojen leta 1889 v Pagonovi hiši v Črnem Vrhu nad Idrijo, kjer je bil njegov oče učitelj. Bil je zelo nadarjen in znanja željan otrok. Leta 1912 je končal študij prava na Dunaju, nato pa še ekonomije na univerzi v Cambridgeu v Angliji. Med prvo svetovno vojno so ga kot avstro-ogrskega podoficirja ujeli Rusi in mu omogočili vključitev v tako imenovano 'jugoslovansko legijo'. Preko Romunije mu je uspelo priti v Beograd, kjer je srbske vojaške oblasti prepričal, da ga niso izbrali v enote za boj proti Avstrijcem, saj se ni želel boriti proti vojski, v kateri so bili tudi Slovenci. Med umikom srbske vojske na Krf pozimi 1915-1916 so mu zaupali skrb za petdeset otrok iz družin srbskih veljakov, ki so se bali, da se ne bi zmagovalci znesli nad njihovimi otroki. Po končani prvi svetovni vojni se je vrnil v Ljubljano, kjer ga je takratna deželna vlada imenovala v plebiscitno komisijo za Koroško. Ko so iskali diplomate za Društvo narodov v Ženevi, se je moj oče prijavil, bil sprejet in takoj odpotoval v Ženevo, kjer se mu je pridružila še mama. V Švici sta se poročila.«

Mama je bila kranjskega rodu.

»Ime ji je bilo Nadja. Njen oče je bil Ivan Kos iz Kranja, ki je na Dunaju končal ugledno ekonomsko šolo in je takoj dobil službo trgovinskega atašeja na avstro-ogrskem konzulatu v St. Peterburgu. Mamin oče se ni nikdar vrnil v Kranj. Mama je umrla leta 1987, stara 87 let. Dolgo je bila zaposlena v Svetovni zdravstveni organizaciji WHO in je po vojni pomagala številnim diplomatom iz nove Jugoslavije, ki so prihajali v Švico.«

Ivan Martelanc je o vašem očetu zapisal, da je bil edini Slovenec s statusom visokega funkcionarja Društva narodov v Ženevi.

»Moj oče je v Društvu narodov nadziral mednarodni transport, med drugim tudi Donavsko plovbo. Njegova skrb so bile človekove pravice, zaščita narodnih manjšin in preprečevanje že takrat cvetoče trgovine z ljudmi med Afriko in bogatimi arabskimi šejki.«

Očetovo sodelovanje z Vauhnikom

Zakaj se je vaš oče znašel med tistimi Slovenci, ki sta jih povojna jugoslovanska in po njej slovenska zgodovina pozabili. So razlogi politični?

»Da. Oče je bil povezan z znanim generalom starojugoslovanske vojske Vladimirjem Vauhnikom, ki je bil leta 1938 imenovan za jugoslovanskega atašeja v Berlinu in je zaradi dobrih zvez v Berlinu jugoslovanske oblasti opozoril, da bodo Nemci 6. aprila leta 1941 napadli Jugoslavijo. Čeprav je jugoslovanska oblast Beograd razglasila za odprto mesto in iz njega umaknila vojake, so ga Nemci vseeno napadli. Kakšno je bilo očetovo sodelovanje z Vauhnikom, nisem nikdar zvedel. Med vojno starši običajno otrokom ne povedo vsega, kar delajo. Ko sem očeta leta 1944 nekaj mesecev pred smrtjo spraševal, zakaj on ni tako aktiven kot večina drugih upokojenih diplomatov Društva narodov, me je samo grdo pogledal. Spominjam se pa, da so k njemu prihajali pomembni ljudje iz Jugoslavije in da sem moral večkrat takratna časopisa Jutro in Slovenec, ki smo jih iz Slovenije dobivali v Švico, nesti na pošto in jih poslati na meni neznan naslov v Španiji. Oče je umrl 31. oktobra 1944. Na njegovem pogrebu je bil tudi Vladimir Vauhnik, ki je moral nekaj mesecev pred tem zaradi vohunjenja za zaveznike iz Slovenije pred Nemci bežati v Švico. Očeta so pokopali na pokopališču v ženevskem predmestju Thonex, kjer je po več kot štiridesetih letih našla svoj mir tudi mama. Leta 2004 je bil grob mojih staršev urejen. V enem od domov za starejše v Ženevi še živi moja sestra Manica.«

Šolali ste se v Švici.

»V Švici sem opravil francosko maturo. Učili so nas francoski profesorji, ki so hodili v Ženevo iz Grenobla. Sodeloval sem v skupini dijakov in študentov, ki je na pobudo nekaterih profesorjev, ki so bili naklonjeni partizanom, zbirala pomoč za osvobojena ozemlja v Jugoslaviji, vendar le za matere in otroke, ne pa za vojake.«

Kdaj ste se vrnili v Jugoslavijo?

»S prvim konvojem avgusta leta 1945. Takratni jugoslovanski konzul mi je svetoval, naj se vrnem čim prej. Dlje boš odlašal, bolj te bo po vrnitvi zasliševala Udba, mi je dejal. Poznal je primere iz Sovjetske zveze, ko so prve skupine povratnikov lepo sprejeli, kasnejše pa so trdo zasliševali. Po prihodu v Jugoslavijo so me v Radovljici zaslišali in preverili moje listine, nato pa so mi dovolili oditi v Ljubljano, kjer so mi na moje veliko presenečenje priznali švicarsko maturo. Slišal sem, da je bilo na kranjski gimnaziji drugače in da so dijake, ki so bili nemški vojaki, celo vrgli iz šole.«

Osumljen sodelovanja z Nagodetom

Potem ste študirali pravo, ekonomijo in teologijo.

»Da. V Ljubljani, v Zagrebu in v Ženevi. Zaposlen sem bil na različnih delovnih mestih, ki so zahtevala ekonomsko znanje, in se upokojil leta 1983, star 60 let. Ob rednem delu sem kot nepoklicni pastor pomagal v evangeličanski cerkvi v Sloveniji in do sredine osemdesetih let, do prihoda sedanjega župnika Geze Fila, skrbel za ljubljansko evangeličansko župnijo. Delo pastorja in pridigarja v cerkvi sem opustil pred dobrima dvema letoma.«

Ko sem brskal po vašem življenjepisu, sem prebral, da so vas kmalu po drugi svetovni vojni zaprli in vas osumili sodelovanja s Črtomirjem Nagodetom in Ljubom Sircem, ki sta bila obsojena na Nagodetovem procesu.

»Aretirali so me med služenjem vojaščine v Prištini in me zaprli ter zasliševali v Ljubljani. Moral sem tudi na prisilno delo. Dolgo nisem vedel, zakaj. Potem mi je advokat, ki je zastopal Ljuba Sirca, povedal, da zaradi domnevnega sodelovanja s Črtomirjem Nagodetom in vohunjenja za zahodne države. Z mojim očetom naj bi bila 'notorična špijona', so zapisali. Nagodeta sem res poznal, saj sva delala v isti pisarni. Spominjam se, da je večkrat precej glasno kritiziral tedanji režim. Kaj več pa o njem nisem vedel. Niti tega ne, kje je stanoval. Eden od sojetnikov mi je v zaporu pokazal časopis, v katerem je pisalo, da sta bila Nagode in Sirc obsojena na smrt. Tudi meni nekaj časa ni dobro kazalo, vendar sem preživel. Republika Slovenija mi je z zakonom o popravi krivic priznala 18-mesečno bivanje v zaporu in na prisilnem delu.«

Kristjani pri skupnem oltarju

Vi ste protestantski pastor. Študirali ste tudi na ljubljanski Teološki fakulteti.

»Sem pomožni pastor, saj to delo ni moj osnovni poklic. Protestant sem po mamini strani, ki je bila Poljakinja. Tudi moja starša sta se leta 1920 poročila v protestantski cerkvi v Švici. Še dobri dve leti nazaj, ko se me še ni znova lotila rakova bolezen, sem v Ljubljani vodil pogrebe in krste. V katoliški cerkvi na Blejskem otoku sem v duhu ekumenizma po protestantskem obredu poročal pare, predvsem iz tujine. Veliko je poročnih parov, v katerih sta partnerja različnih veroizpovedi in se zato želita poročiti po obredih svojih cerkva. Sedaj zaradi bolezni in starosti tega ne zmorem več.«

V reviji Dialogi so zapisali, da ste pionir ekumenske misli in sodelovanja med krščanskimi cerkvami v Sloveniji. Ali vaša prizadevanja rojevajo sadove?

»Vedno sem hrepenel po edinosti med vsemi kristjani. Pokojni ljubljanski pomožni škof Stanislav Lenič je že pred štiridesetimi leti v okrožnici duhovnikom zapisal, da mi morajo v vseh katoliških cerkvah omogočiti normalno opravljanje obredov. Obhajilo sem prejel tudi iz rok pokojnih škofov Maksimilijana Držečnika, Franca Perka in Jožeta Pogačnika, obeh papeških nuncijev v Sloveniji in sedanjega kardinala Franca Rodeta. Mislim, da je ekumensko sodelovanje krščanskih cerkva mogoče. V katoliški cerkvi v Murski Soboti sta že maševala pri istem oltarju katoliški in evangeličanski duhovnik in potem delila hostije vsak svojim vernikom.«