Čas je za dan moža

V ponedeljek bo 8. marec, mednarodni dan žena, "praznik žensk". Njegove korenine segajo v desetletja pred 1. sv. vojno, ko so se začele ženske boriti za svojo ekonomsko, politično in socialno enakopravnost. Takrat je res še niso imele. Ekonomsko gledano je bilo njihovo mesto za štedilnikom, večina je bila doma, skrbela za dom in vzgojo otrok. Pri nas se je ekonomska emancipacija ženske zgodila v desetletjih po 2. sv. vojni, v socializmu, ko se je večina žensk zaposlila, si tako prislužila plačo in socialno varnost in se s tem ekonomsko osamosvojila. Politično enakopravne so ženske (pri nas) postale leta 1945, ko so šle prvič v zgodovini na volitve, kakršne koli so te bile (»nesvobodne«); dotlej namreč volilne pravice sploh niso imele. Socialna enakopravnost je bila posledica ekonomske in politične, v njej je posebno veliko vlogo odigrala tudi t. i. seksualna revolucija. Nekateri so prepričani, da se je enakopravnost ženske še posebej potrdila s pravico, ki je bila prvič vpisana v ustavo SFRJ leta 1974: pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki ji je tri leta pozneje sledila še zakonska pravica do umetne prekinitve nosečnosti (iz kakršnih koli, ne le iz zdravstvenih razlogov). Kaj je v tej pravici velikega, ne vem, meni se zdi bolj tragična kot »napredna« ali celo kot znamenje svobode?

Če je torej pri nas ekonomska, politična in socialna enakopravnost ženske že več kot četrt stoletja objektivno dejstvo, čemu potem ta dan še praznovati? Razlog za »praznovanje« imajo tiste žene, ki so v letih tajkunstva in krize izgubile delo in z njim temelje svoje ekonomske samostojnosti in socialne varnosti. Delavke Mure in drugih propadlih podjetij. Te bi si (vsaj na ta dan) vsekakor zaslužile posebne pozornosti. Ta praznik si zaslužijo delavke na Kitajskem, v največji komunistični državi na svetu, kjer imajo formalno vse pravice, dejansko pa so predmet najbolj surovega kapitalističnega izkoriščanja. Ali pa žene v večini islamskih dežel, kjer žena ni le dejansko, ampak tudi formalno podrejena možu – ker je taka zahteva vere. Vprašanje pa je, ali se te žene dejansko tudi počutijo neenakopravne. Če se ne, so take le po naših merilih, po njihovih pa tako pač je in v tem ni razloga za razburjanje?

Ob lanskem 8. marcu sem za naša Snovanja napisal uvodnik z naslovom: K(d)aj pa dan moža!? Zapisal sem, med drugim: »Zdi se, da bi poleg ženskega rabili še moški dan. Položaj 'močnega' spola v družbi je namreč vse bolj šibak. Ogroža ga zlasti dvoje: vse večja feminizacija družbe zaradi odsotnosti očeta v vzgoji otrok in hkrati z njo vse večje upadanje moške plodnosti zaradi uživanja pesticidov.« Oprl sem se na ugotovitve dr. Boštjana M. Zupančiča, uglednega pravnika in publicista, ki je nedavno svoje kontroverzne in odmevne poglede razložil tudi v knjigi Prva od suhih krav. O njegovih domnevah je mogoče razpravljati, težko pa jih je povsem ovreči. Kaj pa je če je moški na svetovnem Zahodu in Severu danes res bolj ogroženo bitje kot ženska? Bi v tem primeru res ne bil čas tudi za svetovni dan moža, ob katerem bi vsak leto znova opozarjali na ta problem?

Da ne bo nesporazuma: nič nimam proti dnevu žena, zdi se mi le, da ga je čas presegel, vsaj v t. i. razvitem svetu. Letos namreč mineva že sto let od 1910, ko je nemška feministka in socialistka Klara Zetkin na mednarodni konferenci socialističnih žensk izrekla pobudo za poseben dan, ki bi bil posvečen vsem ženskam. In če se naši moški ob tem dnevu spomnijo svojih žensk in jim izkažejo cvetlično ali še kako drugo pozornost, ni v tem nič narobe. Opozoriti sem hotel samo na dejstvo, da postaja v našem svetu moški morda bolj ogroženo bitje kot ženska …