Ali nas ogroža prestižna motnja?

Prestižna motnja ima najlepše ime v francoskem jeziku "Maladie de prestige". Sliši se kot naslov romana, v katerem se elita naliva s šampanjcem in diskvalificira vse, ki niso na njeni strani. Angleško ime motnje je videti bolj strokovno "Prestige disorder" in v nas vzbudi že kanček zanimanja za simptome. Medtem pa rusko poimenovanje prav sodi v današnji čas in našo deželico in ne potrebuje posebnega prevoda - "prestižnoe nastrojenije".

Vsa ta zveneča imena in seveda prvoten naziv motnje je že pred leti opisala psihiatrinja Darja Boben – Bardutzky, vodja oddelka za zdravljenje odvisnosti v Psihiatrični bolnišnici Vojnik. Je tudi avtorica knjige Kurja šola, Mačja šola, ki je sad njenih izkušenj v šolskem prostoru (kurja šola) ter želje po spremembah (mačja šola). Rada ima prispodobe in njeni pogledi so izziv za vsakega, ki zna, si upa in sploh hoče razmišljati s svojo glavo. Tako je tudi tokratni prispevek rezultat dolgoletnega dela, brskanja po človeški psihi in opazovanja, dodaten čar pa mu daje njen svobodni duh in nekoliko satiričen pristop.

Kot kaže, ni dovolj, da nas napadajo samo virusi. Ogroža nas tudi prestižna motnja. Med kakšne motnje pravzaprav sodi in zakaj ste izbrali prav to ime?

»Prestižna motnja sodi med vedenjske motnje, njeno ime pa izhaja iz vzroka zanjo, zato bi bilo pravilneje reči »motnja kot posledica doseganja prestiža«. A zdelo se je bolj enostavno in ušesom prilegajoče ime »prestižna motnja«.«

Kako je na vaše odkritje reagirala strokovna javnost?

»Predstavila sem jo na konferenci Humor in zdravje (bila je med prispevki o tem, kako se zdravniki spopadamo s stresom), na konferenci o medicini odvisnosti, na mednarodnem kongresu družinske medicine (humoristična sekcija). Kolegi iz tujine so me klicali, če jim lahko navedem dodatno literaturo in prispevek v angleščini. Napisala sem jo kot strokovni članek s priokusom satire. Glede na odmeve sklepam, da jo bo potrebno ažurirati, saj dobiva vedno nove oblike.«

Kakšni so znaki in kdaj naj nas začne skrbeti, da jo imamo?

»Za prestižno motnjo gre običajno takrat, kadar se znajdemo v konfliktu z nekom, ki mu nič nočemo, ali takrat, ko nekdo v diskusiji z nami kritizira vsako našo idejo, čez nekaj časa pa slišimo, da jo prodaja za svojo. Kadar se nekdo vtika v delo drugih, ne da bi ga za to prosili, ali bi mu to bila delovna obveznost. Ko si nekdo kupuje stvari, ki jih ne rabi, zato, da bi naredil vtis na druge. Kadar človeka zajame malodušje, ker je nekomu v njegovi bližini uspelo. Lastnosti, ki so v ospredju pri tej motnji in nas bi morale skrbeti, so: zavist (ali sprevržena žalost), nadutost, vzvišenost, osornost, škodoželjnost, domišljavost, izumetničenost, dvoličnost, jezavost, ogroženost … Prepoznavanje znakov je (kot običajno) lažje pri drugih kot pri sebi, čeprav je za zdravljenje nujno prepoznavanje lastnih.«

Motnjo ste tudi razvrstili. Nam lahko poveste nekaj primerov?

»O razvrstitvi še ni rečena zadnja beseda. Zaenkrat je klasična delitev na blago, zmerno in hudo obliko in na tipe posameznikov. Glede na tipe posameznikov bi motnjo lahko razdelili npr. kar po poklicih ali dejavnostih. Npr. učitelji, uradniki, šoferji, zdravniki, igralci, lastniki psov … Zaenkrat vrstni red naštevanja nič ne pomeni, ker za takšno razvrstitev še ni dovolj znanstvenih dokazov. Pri vsakem od teh tipov je možna razvrstitev v podtip. Npr. – šofer (z motnjo 3,025) – na cesti divja, prehiteva v škarje, trobi počasnežem, skrbno pazi, da ne parkira ob bok prestižnejšemu modelu, šofer (tip 1,066) daje samo svetlobne znake in je zadovoljen z velikim avtom, občasno parkira na prostoru za invalide. O blagi motnji govorimo, kadar v ožjem krogu obrekujemo (brez zlonamernosti) uspešne znance s poudarkom na njihovih slabostih. Ali takrat, ko tikamo prodajalke, natakarje … Pri zmerni motnji gre za vedenje, ko težko prenašamo uspeh svojih prijateljev ali bližnjih sorodnikov, ko svoje nazive uporabljamo neustrezno (pri frizerju, na tržnici, z otroki »večerja je v pečici, pridem kmalu, poljubček, dr. sc. mami«). Težja motnja pa se pokaže, kadar oviramo sodelavce ali podrejene pri napredovanju, razbijamo timsko delo, uničujemo projekte, ki dobro delujejo, samo da dokažemo svojo moč. Zelo huda oblika pa je takrat, ko se zaradi prestiža organiziramo v skupine, bodisi stranke, lože, mreže in smo za prevlado pripravljeni maltretirati, zatirati cele skupine drugih ljudi, sprožati oborožene spopade, vojne …«

Kaj vpliva na razvoj in potek motnje?

»Vzroke lahko iščemo pri standardnih dejavnikih za nastajanje različnih motenj, če omenim le genetske danosti in okolje. Kakšnih posebnih študij glede genske dispozicije še ni bilo, čeprav različne pokrajine naše države kar kričijo po takšni obdelavi. Kar se je dalo ugotoviti iz raziskav na živalih in iz biokemičnih poskusov na ljudeh, pa se vse bolj potrjuje teorija, da je prestižna motnja predvsem stvar okolja in sicer vrednot v nekem okolju.«

Pa smo spet pri vrednotah … Torej imamo tudi motnjo zanje.

»Kadar so vrednote predvsem iz skupine materialnosti, oblasti, nadvlade, oz. zunanje moči ali »moči nad«, potem je večina genskih materialov neodporna (ali pa primerna) za razvoj prestižne motnje. V takih primerih gre tudi za obrambo pred lastnim občutkom manjvrednosti, za iluzijo avtoritete, za katero pa vemo, da je tristopenjska (avtoriteta pozicije, znanja, osebnosti) in da tista najpomembnejša ni v zvezi z zunanjimi znaki. Da je močan dejavnik tveganja oblast, lahko sklepamo po tem, da se morebitna neodpornost genetskega materiala pokaže najkasneje, ko (če) pride posameznik do oblasti ali vodilne funkcije. Pri večini ljudi lahko takrat opazimo znake (od blage do hude) prestižne motnje, čeprav jih prej ni bilo videti. Temu v prid govorijo tudi psihične težave, ki jih ima nekdo, ko izgubi funkcijo ali vodilno mesto.«

Kakšne so lahko posledice te motnje, če se bo razširila kot družbeni pojav?

»Posledice so na različnih področjih in so lahko obsežne, zelo izjemoma delujejo kot spodbuda za spremembe. Pojavijo se - slaba volja (tistih s prestižno motnjo in njihove okolice), ki se spiralasto dviga in koncentrično širi in lahko preraste v drugo duševno motnjo ali telesno bolezen, konflikti, napetosti, nezaupanje, tekmovalnost, garanje, odtujenost, povečana obolevnost in umrljivost. Zaradi naravnanosti na zunanjost (videz, fasado) in zaradi predsodkov ljudje s prestižno motno spregledajo dragocenost drugih ljudi in so tako prikrajšani za pristen stik z drugimi.«

Kaj pa obravnava in zdravljenje?

»Obravnava je usmerjena v iskanje možnosti za dolgoročno realistično zadovoljevanje potrebe po uveljavljanju, ki ne bo šlo na račun drugih ljudi in ne na račun medsebojnih odnosov. Antidepresivi ne pomagajo bistveno, antipsihotiki v različnih dozah so lahko koristni. Psihoterapija je učinkovita predvsem v povezavi z ozaveščenim terapevtom. Dobre izkušnje imamo z realitetno terapijo, ki naredi prestižno motnjo pregledno. Učinkovito je seznanjanje ljudi s pojmi, kot so: dobronamernost, upoštevanje, sočutje, sodelovanje, izbira, odgovornost, sprejemanje, ustvarjalnost. Svetujem pa opuščanje opisov, kot so: »smrtno resno«, »zob za zob«, »za živo glavo«, »uklanjanje«, »popuščanje«, »ta glavni«, »mu bom že pokazal…«, »pa, če crknem…« … Brezpogojna ljubezen, altruizem in humor pa prestižno motnjo dobesedno ubijajo.«