Tudi naši otroci zmorejo

V Osnovni šoli Helene Puhar v Kranju izobražujejo otroke s posebnimi potrebami, ki potrebujejo prilagojene oblike vzgoje in izobraževanja. Ravnateljica dr. Nataša Zrim Martinjak govori o sodobnih izzivih vključevanja teh otrok v izobraževalni sistem.

Kaj je bolj prav, otroci s posebnimi potrebami ali otroci z motnjo v duševnem razvoju?

»Sodobni trendi so zelo vezani na terminološko destigmatizacijo otrok s posebnimi potrebami. Po eni strani je danes ta termin že stigma, po drugi pa status, nenazadnje že nadarjeni otroci odstopajo od povprečja in so prav tako otroci s posebnimi potrebami. Osebno menim, da se lahko naredi tudi škoda, če se prehitro prevzame nek nov termin zavoljo modernosti, predvsem zato, ker ta lahko prikrije ali popači bistvo pojava. Stroka vsekakor ima neko podlago, ki je ne gre negirati, se pa tudi v strokovni javnosti pojavljajo različna mnenja glede najprimernejše terminologije. Vsekakor pri delu z otroki ne gre sloneti na motnjah, ampak mora biti izhodišče, kaj vse zmorejo in česa se lahko naučijo. V našo šolo sprejemamo otroke, ki potrebujejo prilagojeno izobraževanje. Najbolj prav je, da je otrok vključen v sebi najbolj primerno obliko vzgoje in izobraževanja. Spreminjanje terminologije ni bistveno pri tem, da je otrok bolje sprejet, zares socialno vključen in da se optimalno razvija. Vsak termin s časom lahko pridobi negativno oznako, razlogi za to pa so globlje od samega pojmovanja. Razprave pri tako občutljivih področjih sploh niso enostavne.«

Otroci, ki imajo večje učne težave. Kdaj pridejo k vam?

»Različno, čez celotno obdobje osnovnega izobraževanja. Vedno manj je otrok, ki pridejo k nam v prvi razred, ravno zaradi sodobnih tokov integracije in nekaterih drugih družbenih dejavnikov, zaradi katerih se tudi otroci, ki potrebujejo prilagojeno izobraževanje, najprej vključujejo v redne osnovne šole. Tudi kasneje, tekom šolanja, so značilni zamiki vključevanja otrok k nam, številni otroci se celo nikoli ne vključijo. S kolegi se sprašujemo, kdo so tisti otroci, ki ne dokončajo osnovne šole, tisti, ki v srednji šoli takoj odpovejo in to kljub pozitivnim rezultatom v osnovni šoli, tisti s hudimi čustvenimi stiskami tekom celotnega šolanja? Teh otrok ni malo in velika verjetnost je, tudi glede na zakonitosti odstopanj, ki veljajo za vsako generacijo, da so to otroci, ki so ali bi potrebovali prilagojeno izobraževanje in bi bili tako lahko uspešnejši in bolj srečni.«

Otrok v redni šoli dobi status otroka s posebnimi potrebami. Če se izkaže, da je to zanj preveliko breme, ga prešolajo k vam. Verjetno to pomeni kar velik stres za otroka in starše. Ali morajo starši v to privoliti?

»Seveda je to zelo stresno, vendar verjetno bolj kot sam dogodek prešolanja je še bolj stresno za otroka vse, kar se dogaja pred tem. Pogosto prihaja do navzkrižja interesov med vpletenimi. Starši imajo pri odločitvah o izobraževanju svojega otroka seveda pomembno vlogo in prav je tako. Ne bi pa se smelo zanemarjati koristi otroka. Otroška duša je zelo ranljiva in ne predstavljamo si, kaj vse mora otrok pretrpeti in kaj doživlja, če se mu ne uspe potrditi, se stalno sooča z neuspehom, je stalno pod drobnogledom in je ves čas na obrobju. Ni nujno, da otroci stiske kažejo navzven z nekim odstopajočim vedenjem, čeprav to ni redko. Otroci se znajo tudi zelo dobro zapreti vase in tiho trpeti, redki so otroci, ki svoje stiske verbalizirajo. Predvsem pa se vse to dolgoročno nalaga v otrokovo doživljanje sebe, sveta in drugih. Zato je vedno treba imeti pred očmi predvsem to, da je otrok tisti, ki ima pravico do pravega izobraževanja zanj, starši pa so tisti, ki so mu pri tem v pomoč. Tudi šolska stroka ima pri tem pomemben del odgovornosti s prepoznavanjem in pravilnim usmerjanjem posameznega otroka.«

Povsem človeški je dvom staršev, kaj pa če se je stroka zmotila, kaj pa če otrok vendarle zmore končati redno osnovno šolo.

»V primeru dvoma starši lahko vedno zaprosijo za drugo mnenje. Starše gre popolnoma razumeti, znajdejo se v težki situaciji, ko se morajo soočiti s tem, da ne gre vse po običajni poti, kot mogoče pri sorojencu ali sosedovem otroku. Njihove stiske so velike in ti prehodi bi verjetno bili lažji, če bi starši v pravem trenutku dobili prave informacije in ne bi bili pri tem tako sami. Na naši šoli spodbujamo medsebojno pomoč staršev, da bi si pomagali v začaranem krogu vprašanj. Lažje za otroke pa je, če so čim prej vključeni v pravi program. Bolj ko se ta čas podaljšuje, večje stiske doživlja tudi otrok in ko pride k nam, potrebuje dalj časa, da se umiri. Praviloma pa po prešolanju čez čas otroci pri nas zacvetijo, kar ugotavljajo tudi starši. Izkušnje kažejo, da je tudi za starše prešolanje otroka neke vrste odrešitev. Družina ni več kar naprej za zvezki in ima na lepem veselega in uspešnega otroka. Naši otroci resda ne dosegajo visokih akademskih rezultatov v primerjavi z nekaterimi drugimi otroki, so pa v vseh ostalih stvareh običajni otroci z običajnimi lastnostmi, se smejijo, veselijo in so tudi žalostni, imajo svoja močna področja, talente in nadarjenosti. Vsak otrok se mora potrditi na en način in kakšna stiska je, če moraš ves čas teči maraton za sošolci, ki jih nikoli ne ujameš.«

Ko otroci končajo prilagojeno osnovnošolsko izobraževanje pri vas, kakšne imajo nadaljnje možnosti šolanja?

»Lahko nadaljujejo srednješolsko izobraževanje v nižjih poklicnih programih. Nadalje je danes naš izobraževalni sistem dovolj transparenten tudi za prehajanje po vertikali in nikomur ne zapira vrat. Še vedno so neupravičeni negativni predsodki do poklicne izobrazbe, saj potrebe na trgu dela kažejo ravno nasprotno. Poplava visoko in doktorsko izobraženih sebi znižuje ceno in postavlja družbena in osebna pričakovanja v zvezi z izobrazbo na glavo in ne zagotavlja nujno uspeha. To bo prav gotovo vodilo v pojav novih družbenih problemov, govori pa v prid tezi, kako pomembno je otroka primerno socialno in čustveno opremljati in da ni vse v klasičnem znanju. Niso vsa znanja, potrebna za uspeh in srečo v človeškem kapitalu, ki predpostavlja ravno izobrazbo, ampak ima ključno vlogo pri tem tudi socialni kapital, ki se manifestira skozi posameznikove odnose, socialno mrežo in veščine, s katerimi si posameznik odpira vrata. In če so naši otroci v tekmovalni družbi znanja opremljeni s slednjim in imajo pozitivno samopodobo, potem so tudi oni lahko na poti do uspeha. Mnogim našim bivšim učencem je uspelo veliko več od številnih gimnazijcev in celo diplomirancev.«

Vašo šolo obiskujejo tudi otroci z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Kakšen je cilj izobraževanja?

»Ti otroci so vključeni v posebni program vzgoje in izobraževanja, čigar poudarki so v spodbujanju razvoja, razvijanju posameznih spretnosti, pridobivanju osnovnih znanj, doseganju optimalne samostojnosti z aktivno participacijo v socialno družbo. Pomembno je krepiti močna področja, odkrivati talente, nadarjenosti in jih razvijati. To so pomembne potrditve za te otroke. Tudi pri teh otrocih se sledi napredek, individualizirano glede na posameznika. Šolanja po zaključku tega programa ne nadaljujejo, pri nas so do 21. leta, kar pomeni, da starostno obdobje srednješolskega izobraževanja pokrijemo mi. Veliko se jih po zaključku vključi v varstveno–delovne centre oziroma sorodne organizacije.«

Na tem delovnem mestu ste leto dni. Polni načrtov, predvidevam.

»Šola postaja Center za celostno strokovno obravnavo otrok s posebnimi potrebami. Imamo veliko prednost v znanju in izkušnjah za delo s to populacijo, predvsem pa si prizadevamo za to, da se prilagajmo potrebam sodobnih otrok in svoje znanje dopolnjujemo in razvijamo. Kapital te šole so posebni pristopi in načini poučevanja vsakega otroka. Na šoli imamo že vrsto let tudi mobilno službo, s katero naši specialni pedagogi nudijo pomoč otrokom s posebnimi potrebami v rednih šolah in vrtcih in svetovanje zaposlenim za delo z njimi. S tem pomembno prispevamo k integraciji otrok v njihovo domače okolje. Tudi naši šoli sodobni trendi kažejo, kje so naše poti, kje se moramo prilagoditi, dopolniti in kje krepiti svojo zgodovino. Bistvo našega dela pa je delovati v dobro otrok in to je vsa umetnost.«