Nasveti iz samostanske celice

Besedilo: Anita Di Grazia
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 1. marec 2010 / 06:00

»S sestro sva se hudo sprli. Sicer se večkrat skregava, vendar je naslednji dan običajno že vse pozabljeno. Tokrat pa je drugače. Predmeta spora ne bi opisovala, vendar sem zelo prizadeta, ker takšnega dejanja od sestre nikoli ne bi pričakovala. Vedno sva si bili blizu. Nikakor ne morem pozabiti hudih besed, ki so bile izrečene, počutim se ogoljufano in izdano. Nikakor ji ne morem oprostiti, ko pomislim nanjo, me stisne v želodcu, pa tudi dva meseca že ne govoriva. Bojim se, da sva se sprli za vedno. Z vsakim dnem, ki mine, postane težje. Včasih bi jo kar poklicala in vse skupaj pozabila. Ko pa držim slušalko v roki, se takoj spomnim vsega in me zagrabi bes. Kako naj ji odpustim? To je lažje rečeno kot storjeno, ker se moja cela notranjost temu upira. Upam, da mi boste pomagali s kakšnim dobrim nasvetom. Hvala!« T.

Draga T.,

Nikoli ni preprosto nekomu svetovati, kako naj odpušča. Splošnega pravila, ki bi se ga lahko držali, namreč ni. Vsakdo odpušča po svoje - nekateri hitro, drugi pa počasi ali celo nikoli. Pri tem ima vsakdo možnost izbire in pravico, da nekomu odpusti ali pa ne. Večinoma pa je to težak proces, kajti »odpuščanje je zavestna odpoved vsakemu maščevanju ob krivici ali žalitvi in dejavno prizadevanje za dober odnos z nasprotnikom, ne glede na njegovo ravnanje ali odziv na odpuščanje. Je torej osebno preseganje krivice, ki jo je človek doživel od drugega, ustvarjalni odnos do njega.« (Dr. Jože Ramovš)

Pogosto pa seveda traja dolgo, preden lahko resnično odpustimo. Pri tem ne smemo preskočiti ali potlačiti svojih občutkov. Dopusti torej, da se v tebi razmahne bes. Jeza in bes ti bosta pomagala vreči iz sebe vse, kar te je prizadelo. Le tako se boš lahko distancirala od neljubega dogodka in boš zmožna pogledati na zgodbo tudi iz drugega zornega kota. V trenutku prepira je namreč vsak ujet v svoj prav in naravnan tako, da zaščiti sebe in svoja čustva. Takrat ne moremo drugače, kot da drugega spravimo na kolena z žalitvami, očitki in kritikami. Če hočemo ali ne: življenje prinaša situacije, ko drug drugega prizadenemo. Mogoče je najbolj modro in preprosto, da nekatere žalitve in prepire sprejmemo kot lekcijo, ki nas je čakala in iz katere lahko izluščimo modrost, ki nam jo pošilja stvarstvo. Za konec ti lahko ponudim čisto konkreten nasvet, ki je že marsikomu pomagal v procesu odpuščanja in prinaša veliko olajšanje: vzemi list papirja in nanj zapiši vse, kar te je prizadelo. Opiši celoten prepir. Pisanje ima drugačen učinek kot govorjenje. Ko pišemo, črpamo iz globljih plasti in tako lažje izražamo, kar drugače raje potlačimo. Vzemi si čas, naj se ti ne mudi in kar je najpomembneje - brez cenzure! Ko boš svoja čustva izlila na papir, še enkrat preberi napisano in sežgi. Želim ti veliko moči!