Med znanostjo in družino

Neža Finžgar, tridesetletna raziskovalka iz Nove vasi pri Radovljici, je ena od treh letošnjih prejemnic štipendije nacionalnega programa "Za ženske v znanosti."

Tovrstne štipendije letos že četrto leto zapored podeljujejo Slovenska nacionalna komisija za Unesco, Slovenska znanstvena fundacija in družba L'Oreal Slovenija. Enoletne štipendije v višini 5 tisoč evrov lahko štipendistke porabijo v katerikoli namen, ki ni nujno v povezavi z njihovim doktorskim delom.

Neža Finžgar se v okviru doktorskega študija na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani ukvarja z razvojem nove inovativne metode čiščenja tal, ki so močno onesnažena s težkimi kovinami. Doma je predvsem mama dvema malčkoma, leto in pol staremu Tomiju in štiriletnemu Jaku.

Ste takrat, ko ste se prijavljali na razpis za Unescovo štipendijo, razmišljali o tem, za kaj boste porabili podeljeno štipendijo?

»Ne, seveda ne, bolj mi je šlo za potrditev, za dejstvo, da nekdo ceni moje delo, da meni, da sem nekaj dobro naredila.«

Veste zdaj?

»Družina, gradnja, ustanovitev podjetja; to so stvari, s katerimi se zdaj najbolj intenzivno ukvarjam: verjetno po naštetem ni več vprašanje, kam bo šel denar.«

Kaj je najbolj štelo pri odločitvi komisije, da med 29 prijavljenimi izbere prav vas?

»Merila so bila verjetno podobna tistim na univerzi: število objavljenih člankov, predstavitev na konferencah, morebitni patenti ... Seveda je hitrost objave določene raziskave zelo odvisna od teme; tu sem prav gotovo imela srečo«.

Kako ste se pravzaprav začeli ukvarjati z metodami za čiščenje tal, ki so onesnažena s težkimi kovinami?

»Vedno sem si želela delati nekaj v zvezi z okoljem, saj sem že kot zelo mlado dekle videla, da stvari ne gredo v pravo smer. V bistvu se še vedno ukvarjam točno s tem – z okoljem - in mojega dela na tem področju prav gotovo še nisem zaključila.«

Ampak kot deklica prav gotovo niste sanjali o tem, da boste raziskovali načine, kako očistiti tla?

»Seveda ne, a v četrtem letniku fakultete sem se očitno odločila za pravi izbirni predmet, ki ga je predaval moj sedanji mentor in v okviru katerega sem izdelala diplomsko nalogo. Mentor me je povabil k nadaljnemu sodelovanju in prijavila sem se na razpis za mlado raziskovalko. Če sem iskrena, do takrat nisem razmišljala o tem, da bi postala znanstvenica. Kasneje se je izkazalo, da delo v laboratoriju ni samo zanimivo, zaradi izjemnih sodelavcev je lahko celo zabavno!«

Očitno je vaše življenje dokaz za to, da je mogoče oboje – imeti družino in kariero. Je kaj, kar je obema vašima vlogama skupno?

»Obema področjema, družini in raziskovanju, je skupno predvsem to, da me zelo privlačita. V sebi se neprestano borim, komu nameniti čas.«

Dejali ste, da vam Unescova nagrada predvsem kaže, da ste na pravi poti. Kje se vidite čez pet, deset let?

»Zaradi dobrih rezultatov novo razvite tehnologije za pranje s težkimi kovinami onesnaženih tal smo se že dlje časa poigravali z mislijo o ustanovitvi podjetja. Letos smo jo uresničili in sedaj sem direktorica podjetja, ki se bo ukvarjalo z remediacijo tal. Seveda bo podjetje tudi raziskovalno usmerjeno; če hočeš ustvarjati visoke dodane vrednosti, je potrebno veliko vlagati prav v raziskave. Čez pet let se vsekakor še vidim v podjetništvu, čez deset let pa je že tako daleč, da si težko vizualiziram.«

Če bi imel dan kake štiri ure več, kaj bi z njimi?

»Spala bi. In se več ukvarjala s športom. Ampak najprej bi spala.«