Taras se je rodil doma

Simona Dijak iz Hlebc je svojega sinčka Tarasa načrtovano rodila doma, v spremstvu babice iz avstrijskega Gradca. Izkušnja je bila tako nekaj posebnega in edinstvenega, da bi jo ponovila še enkrat, je odločena Simona.

»Popolnoma sem zaupala babici in svojemu telesu, svoji sposobnosti, da lahko rodim na povsem naraven način, doma. Porod doma je najlepši, najbolj udoben in najbolj praktičen. Ko se začnejo popadki, ti ni treba nikamor, pokličeš babico, ki pride na dom, in počakaš, da narava opravi svoje ...,« o svoji izkušnji poroda na domu pripoveduje 36-letna Simona Dijak iz Hlebc, ki je avgusta lani svojega sinčka Tarasa načrtovano rodila doma. Danes skoraj sedemmesečni modrooki kobacač se je rodil v varnem domačem okolju, na tleh v dnevni sobi, kjer danes navdušeno preizkuša svoje sposobnosti plazenja (zaenkrat v vzvratni smeri) in preobračanja s trebuha na hrbet in spet nazaj ...

»Ko sva videla babico, sva vedela ...«

Zanimivo je, da je Simona, ki je dokončala ekonomsko fakulteto in študij MBA v Ameriki, sicer pa sta oba s partnerjem Alešem navdušena športnika, tudi potapljača, pred skoraj štirimi leti prvo hčerko Lino rodila na običajen način, v jeseniški porodnišnici. »Z izkušnjo sem bila povsem zadovoljna,« priznava. A ko je deset dni po porodu srečala prijateljico, ji je ta opisala svojo izkušnjo poroda v porodni hiši v Avstriji. »Takrat se mi je odprl čisto nov svet,« se spominja Simona. »Nisem mogla verjeti, da samo nekaj kilometrov od meje obstaja povsem drugačen način, ki omogoča ženski, da rodi bodisi v porodnišnici bodisi v porodni hiši ali pa celo doma. Takoj sem začutila, da bi bil tak način poroda zame zelo zanimiv in žal mi je bilo, da zanj nisem vedela že prej. A prvi porod je bil za mano in o tem nisem več razmišljala ...« Vse dokler ni drugič zanosila ... Ko so bili za njo prvi trije meseci druge nosečnosti, se je vnovič povezala s prijateljico, ki ji je podrobno opisala svojo porodno izkušnjo iz avstrijske porodne hiše. Simona je začela z raziskovanjem možnosti, s partnerjem Alešem sta obiskala dve porodni hiši v Avstriji, eno v Trgu (Feldkirchnu), drugo v Mariji na Zilji (Maria Saal). »Ob tem, ko sem se pogovarjala s tamkajšnjimi babicami, me je prešinilo: Kaj pa, če bi rodila kar doma?!« pripoveduje Simona. »In bolj ko sem razmišljala, intenzivno raziskovala, brala literaturo, se pogovarjala z ženskami z izkušnjo poroda na domu, bolj se je v meni utrjevala odločitev, da bom tudi sama rodila kar doma.« Z Alešem sta našla babico v avstrijskem Gradcu, ki hodi na porode na domu tudi v Slovenijo in v hrvaški Zagreb. »Odločila sva se za obisk pri njej; s seboj sem imela cel seznam vprašanj. A že takoj, ko sem jo zagledala, ko sem videla, kako topla oseba je, koliko znanja, izkušenj in modrosti ima, sem vedela: To je to!« In ko sta se z Alešem vračala iz Gradca, je tudi on izrazil enake občutke. Tako sta se odločila, da bo njun drugi dojenček na svet prijokal kar doma, v Hlebcah ...

Popadki so se začeli zvečer

Simona je ves čas nosečnosti hodila na redne preglede k svoji ginekologinji v jeseniško bolnišnico. A svoje namere, da bo rodila doma, ji ni zaupala, saj ni vedela, ali bi bila takšnemu načinu poroda naklonjena. Jo je pa na vsakem pregledu izčrpno povprašala o vseh stvareh, ki so se ji zdele pomembne. »Tako sem bila dobro seznanjena z vsem, zlasti z dejavniki tveganja, ki bi mi lahko preprečili namero, da rodim doma. To bi se zgodilo, če bi bil denimo dojenček narobe obrnjen, če bi imela preeklampsijo, predležečo posteljico, če bi se popadki začeli pred dopolnjenim 37. tednom nosečnosti ...« A k sreči je šlo vse kot po maslu in rok, določen za 5. avgust, se je hitro približal. »Četrtega avgusta zvečer so se začeli prvi blagi popadki. Lino sva dala spat, sama pa sem še brala knjigo. Po sms-u sem obvestila babico, da imam prve popadke, a da so blagi in da se zjutraj slišiva.« Popadki so se počasi stopnjevali, Simona jih je začela meriti in nato je ob štirih zjutraj poklicala babico, vedoč, da bo ta za pot iz Gradca do Hlebc potrebovala kakšni dve uri in pol vožnje. Babica ima vso opremo pripravljeno, prav tako ima ves čas prižgan mobitel in v petnajstih minutah se lahko odpravi na pot. »Zanašala sem se nase, na svoje občutke. Popadki so se počasi stopnjevali, a vedela sem, da imam še dovolj časa.« Medtem sta z Alešem pripravila vse potrebno za porod, po stanovanju sta namestila rjuhe, blazine, nepremočljive podloge, medicinsko žogo ... Za razliko od porodne sobe v porodnišnici, v kateri porodnice velikokrat morajo ležati, se je Simona med popadki ves čas gibala, hodila po stanovanju, iskala položaje, ki so ji najbolj ustrezali. Ob pol osmih zjutraj je prispela babica, preverila, koliko je Simona odprta in s prenosnim dopplerjem pomerila dojenčkov utrip srca. Zanimivo je, da ima babica v svoji torbi vse potrebne pripomočke za nadzor stanja ploda in porodnice, ter tudi zdravila in opremo za reševanje morebitnih zapletov med porodom in po njem. Pri svojem delu pa uporablja tudi homeopatska zdravila.

Medtem je Aleš starejšo hčerko Lino odpeljal v vrtec (obiskuje waldorfskega), saj sta s Simono začutila, da bi bilo njeno sodoživljanje popadkov in kasneje poroda prevelika čustvena preizkušnja za triletnico. Malo pred dvanajsto uro so se popadki začeli stopnjevati, Simoni se je predrla tudi voda in ob 12. uri in 46 minut se je z nekaj potisnimi popadki rodil Taras. Simona ga je rodila v čepečem položaju ob kavču v dnevni sobi, pri čemer ji je pomagal Aleš. Dojenček je normalno zadihal in kmalu tudi že pil mamino mleko. »Babica ima s seboj tudi vso opremo za reanimacijo otroka, predvsem pa je tako izkušena, da zna oceniti, ali je otrok v težavah. V takem primeru bi seveda takoj ukrepala.« Babica je ostala pri Simoni še tri ure, v tem času pa preverjala, kako se krči maternica, pri čemer je glavna skrb, da ne pride do poporodne krvavitve. Njena naloga je tudi, da pomaga pri pristavljanju dojenčka k prsim. V sosednji Avstriji denimo je porodnica upravičena še do dvanajstih obiskov babice, pri nas žal ne, tako da se je nekaj ur po porodu babica poslovila.

Kraj rojstva: Hlebce

Nekaj dni po porodu je Simona napisala elektronsko sporočilo svoji ginekologinji in jo seznanila, da je načrtovano rodila doma. Ginekologinja ji je čestitala in ji zaželela vse dobro, pripisala pa je, da se sama za porod na domu ne bi nikoli odločila. Ginekologinja je morala izdati tudi potrdilo, da se je otrok res rodil (to potrdilo bi lahko izdal tudi pediater), na osnovi tega potrdila in nekaj formularjev pa so na matičnem uradu Tarasu izdali rojstni list. Kot kraj rojstva je tako napisano: Hlebce. Simonina mama se je pozanimala pri vaški kronistki in izvedela, da se je zadnji krajan s krajem rojstva Hlebce rodil pred 49 leti! In kako so vse skupaj sprejemali Simonini starši, s katerimi živijo v isti hiši? »O tem smo se veliko pogovarjali, starša pa sta navajena, da takšne odločitve sprejmem s premislekom in odgovorno,« odgovarja Simona. Pa odziv okolice? »Na običajno vprašanje 'Kje si pa ti rodila?' so vsi pričakovali, da bom odgovorila: Na Jesenicah, v Kranju ... A ko sem odgovorila, da kar doma, v Hlebcah, je bila večina tako šokirana, da sploh niso mogli izdaviti nadaljnjih vprašanj ...« A Simona o svoji izkušnji govori brez zadržkov, sproščeno, saj je prepričana, da je zelo pomembno, da ženske vedo, da imajo pri porodu možnost izbire. »Vem, da je veliko žensk, ki bi rade rodile fiziološko, torej povsem naravno, a jim pri nas žal v porodnišnicah to ni vedno omogočeno. Zato je zelo pomembno, da izvejo, da v tujini obstaja sistem, ki omogoča porod v porodnišnici, v porodni hiši ali doma. Prav bi bilo, da bi tudi pri nas sledili drugim evropskim državam. Zavedam se, da porod v porodni hiši ali doma nikakor ni primeren za vsako žensko. Daleč od tega! Mnoge se varno počutijo edinole v porodnišnici. In prav je tako. A država bi morala ženskam omogočiti izbiro, tudi poroda na domu!« je prepričana Simona.