Ne roman, kratke zgodbe

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 26. februar 2010 / 06:00

Do sredine marca je v Galeriji Mestne občine Kranj še na ogled razstava fotografij Nika Sladiča. Deset let s pomočjo digitalne fotografije in računalnika piše nekoliko drugačne fotografske zgodbe, za katere je tako na domači kot mednarodni fotografski sceni dobil številne nagrade in priznanja.

V fotografskem smislu zima najbrž ni najbolj posrečen letni čas?

»Ah ne. Zima je čudovit letni čas. Predvsem zato, ker se vse malo ustavi in umiri in je več časa za urejanje in pregledovanje fotografij, katerih »zalogo« si naredil čez leto. Ni lepšega, kot sedeti na toplem, obdelovati fotografije in pustiti domišljiji prosto pot.«

Naj vprašam še drugače, vaše fotografije so tako živopisne, da človeka nehote navdajajo k misli, da vam zimska belina ni ravno blizu?

»Seveda tudi pri meni obstaja bela barva. Barve imajo sicer zelo močan čustven pomen, bela in črna prinašata močne, velike zgodbe, zato se recimo portretov ljudi lotevam skorajda izključno v črno-beli tehniki. Mislim, da je tudi zima dobra za fotografiranje. Trenutno nastaja serija fotografij »zima v mestu« in ko sem bil zadnjič na Bledu, sem naredil serijo nenavadnih fotografij z zamrznjenim jezerom.«

Hmmm, pomislil sem na velike zgodbe, ki jih pripovedujejo črno-bele fotografije enega največjih slovenskih fotografov Janeza Marenčiča, s katerim sta si menda bila precej blizu?

»Nekaj mesecev po njegovi smrti pred tremi leti me je bilo kar nekako strah, češ kaj bo pa sedaj z mojo fotografijo, ko njega ni več. Bil je namreč prvi, ki mi je dal priznanje za moje fotografije, nastale z digitalnim fotoaparatom in obdelane z računalniškimi orodji. Spomnim se, ko sem jih prinesel med kolege fotografe na sestanek našega društva. Nastala je nekakšna panika, starejši kolegi so rekli, glej, da tega ne boš kazal drugim, to niso več fotografije … Marenčič, najstarejši med njimi, pa je moje fotografije vzel v roke in jih začel prelagati sem in tja. Bila je stroga tišina, nakar je rekel: »Od danes naprej nimam nič več proti digitalni fotografiji, kolega Niko, midva pa se bova odslej tikala.« Marenčič je bil hraber in si je upal sebe in svoj vpliv zastaviti za moje fotografije. To mi še zdaj da misliti. Lahko rečem, da imam veliko srečo, da sem srečal take ljudi in z njimi prehodil tudi del svoje fotografske poti. Eden takih je bil tudi Marko Aljančič, njegovi odlični portreti pa so vedno dajali navdih moji portretni fotografiji.«

Zares fotografirati ste začeli dokaj pozno?

»Niti ne. Začel sem že v mojih gimnazijskih letih v takratnem Centru za estetsko vzgojo, kjer sem tudi v temnici nabiral prve izkušnje. V tistem času sem tri mesece kot fotograf, sicer brez formalne izobrazbe, deloval celo v Gorenjskem muzeju. Ko se je leta 2001 iz nekdanjega kluba formiralo Fotografsko društvo Janez Puhar, me je tja pripeljal sosed, sicer odličen fotograf Marjan Kukec, ki si je naredil »slabo uslugo«, saj odtlej ni imel miru pred mano, ker sem bil vseskozi pri njem z novimi in novimi fotografijami. On je zelo topel in tudi s kritiko prizanesljiv človek. V vmesnem obdobju pa nisem kaj dosti fotografiral. Zanimivo, ko sem kupil digitalni Canon EOS 5, sem se tudi moral sprijazniti, da znanje iz temnice ne velja več kaj dosti.«

Pa vendar, dvomljivcev na temo digitalne fotografije in pomoči računalnika predvsem na začetku ni manjkalo …

»Računalnik je predvsem neke vrste nadomestilo za nekdanjo temnico, v kateri smo v bistvu počenjali podobne stvari, le da je bilo delo bolj zamudno in rezultati so bili slabši. Ne gledam na to, ali je fotografija popravljena ali ne, gre za različnost žanrov, naravoslovna, novinarska, dokumentarna fotografija ne prenesejo manipulacije, v kreativni fotografiji pa se je vedno dogajala manipulacija z različnimi razvijalci, negativi, filtri, izdelovali smo maske, kombinirali različne posnetke … Če je dobro narejeno, je vseeno, s čim in na kakšen način, klasično ali digitalno. Jaz živali recimo ne fotografiram kot fenomen stvarstva, ampak jih uporabim za neke zgodbe.«

Kaj je prej, fotografije, iz katerih naredite zgodbo, ali zgodba v glavi, ki vas »pošlje« v lov za fotografijami?

»Najprej fotografija nastane v glavi, potem na terenu. Zgodba tako obstaja že veliko prej in ko jo vidim na terenu, jo tudi poslikam. Fotografija je zelo osebna zadeva in včasih imam neprijeten občutek, da kadar fotografije postavim na ogled, ljudem odprem tudi svojo glavo in tisto, kar se v njej »pase«.«

Pomislil sem na vaše znane tri goske pred križem, večkrat nagrajeno fotografijo doma in v tujini …

»Zgodba je taka. Sodelujemo s fotografskim društvom iz hrvaškega Djurdjevca in na nekem obisku pri njih so nas peljali k precej kontroverznemu umetniku Šimuniću, ki se je enkrat dal privezati na križ, pa so prišle tri ženice od maše in so rekle: »Nori Šime je naredil Jezusa na križu, kot bi ta bil živ.« In so pokleknile in pomolile. Umetnik se ni mogel smejati, čeprav bi se rad. Ko sva šla z mojo Nušo na Jošta, sem v Zabukovju videl domačijo in enak križ, pa sem naredil fotografijo. Potem sem samo še dodelal zgodbo, dodal tri goske … Na fotografije z zgodbo se ljudje tudi bolje odzovejo. Fotografija je lahko tehnično brezhibna, a če nima razsežnosti zgodbe, je le ena izmed mnogih. Zgodba je predvsem nadgradnja tehnične plati fotografije. Najlepša zabava je pravzaprav pot od ideje do fotografije. Ni lepšega kot trenutek, ko začutiš, da nekaj delaš in da je to po vrhu še dobro. Kot da bi preplezal visoko steno, to je trenutek, od katerega lahko živiš še ves teden in ne potrebuješ nič za jesti.«

Za svoje fotografije ste prejeli tudi že številne nagrade … Kaj pravzaprav šteje, vsekakor veselje do dela, kaj pa nagrade?

»Oboje. Ampak nagrade so nagrade, potrditev, da delaš dobro, sam pa bolj uživam, ko delam svoje fotografije. In konec koncev, v bistvu je glavna čarovnija fotografiranja v tem, da ustvarjalci svoja dela pokažejo, jih razstavijo, gledalci pa si jih ogledujejo. Ni potrebno govoriti, saj je fotografija kot taka univerzalni jezik.«

Kaj fotografskega imate trenutno v mislih?

»Kar počnem, me nikoli ne obremenjuje. Ponavadi me »žulijo« stvari, ko me kdo prosi, da fotografiram kakšen dogodek, da mu naredim posnetek tega in onega … Vem namreč, da moram. Sicer pa najraje fotografiram, kadar »ni mus«. Letos bo kar pestro leto, kar nekaj fotografij bo še potrebno pripraviti za razne razstave, saj naše Fotografsko društvo Janez Puhar letos praznuje 100-letnico, seveda pa bo čas tudi za tisto, kar mi je v fotografiji najljubše. Sicer pa vsaka fotografija nekako živi svoje življenje. Včasih so te pravi egoisti, vsaka zase funkcionira odlično, ko pa jih je potrebno spraviti skupaj za eno tako veliko razstavo, kot je ta na občini, pa nastane kar en mali problem. Kakšne zgodbe spraviti skupaj? Jaz namreč ne pišem romanov, ampak knjigo kratkih zgodb.«