Družinsko podjetje zraslo z glino

Janez Ferjuc že štirideset let koplje in pripravlja naravno glino, ki jo prodaja v zdravilne, pa tudi industrijske namene. V družinskem podjetju še vedno vse delajo ročno, njihovi kupci pa so tudi tujci.

Gmajnica – Komenda, ki z okoliškimi vasmi že stoletja slovi po glini in lončarstvu, je zadnja leta tudi prek meja znana predvsem po kakovostni sivi glini, ki jo vse več ljudi uporablja za zdravljenje. Janez Ferjuc z Gmajnice s svojo ženo Cvetko namreč že več desetletij koplje, proučuje in pripravlja glino v zdravilne namene, zadnjih petnajst let pa tudi prodaja v družinskem podjetju Bolus.

»Tradicija kopanja gline je šla na Komendskem včasih iz roda v roda, med lončarji, ki so bili včasih skorajda pri vsaki hiši, pa danes vztraja le še eden. Glino je kopal in lončarjem dostavljal že moj oče in to sem od njega prevzel tudi sam,« pravi 63-letni Janez Ferjunc, ki je včasih vodil kmetijo, zadnjih dvajset let pa se intenzivno posveča proučevanju sive gline, ki jo koplje v bližini Komende, na obširnem območju, katerega del so že in še bodo pozidali v poslovno cono. »Imel sem veliko srečo, da sem se pred leti povezal z zdaj že pokojnim patrom Simonom Ašičem, ki je verjel v zdravilne lastnosti gline in jo tudi iskal po vsej Sloveniji. Svojstvene, prodorne gline na bazi silicija namreč ne najdemo kjerkoli. Ta glina razstruplja telo, izloča težke kovine, uniči viruse in bakterije ter okrepi imunski sistem. Ima zapleteno sestavo, vsebuje pa tudi veliko silicija, nosilca naravne inteligence. V svetu je redka, no, v Komendi pa jo imamo. V zemlji leži že od sedem do osem milijonov let, v pasovih, debelih le kakšen meter in pol,« pravi in nadaljuje, da so se v vseh teh dolgih letih vsi najboljši elementi usedli na dno, zato izkopano glino ločijo na dve plasti. Zgornja plast je t. i. industrijska glina, ki jo prodajajo lončarjem, pečarjem, kiparjem, šolam, kot šamotno moko in gradbeni material. Spodnja plast pa je zaradi svoje sestave primerna za uživanje in zdravljenje, zato jo skrbno pripravijo v te namene.

Vso glino – kar petdeset ton vsako leto – posušijo prek poletja na soncu na domačem vrtu, saj želijo vse postopke obdelave ohraniti povsem naravne. Glina mora biti namreč sušena v čistem in mirnem okolju, kar Gmajnica brez industrije in intenzivnega kmetijstva v okolici zagotovo je. Po nekaj dneh sušenja je glina pripravljena na mletje. Industrijsko zmeljejo v majhnem mlinu, zdravilno pa na roke. Pri tem pomaga tudi sin Janko in drugi sorodniki.

»Glina je moje življenjsko delo. Dvajset let sem preučeval in razvijal postopke in učinke, ter vložil veliko časa in denarja. Z lastnimi rokami ni še nihče obogatel in s prodajo gline tudi mi ne bomo, a družina s to dejavnostjo lahko preživi. Proizvodnje ne želimo širiti, saj večjih naročil sami ročno ne bi več zmogli, s stroji pa bi glini odvzeli tisto kakovost, za katero smo se trudili vsa ta leta,« pravi Janez Ferjuc in ponosno doda, da so njegovi kupci tudi znani slovenski športniki in fizioterapevti, ki glino uporabljajo za obkladke pri poškodbah, prodaja jo tudi v samostanu Stična, nekaterih lekarnah in v domači hiši. Veliko zanimanje za komendsko glino so pokazali tudi Italijani in Švicarji, saj se je glas o pozdravljenih boleznih in poškodbah razširil daleč naokoli, a Ferjucovi bodo vztrajali pri ročni obdelavi in zgolj slovenskem trgu.