Tisoč in en zgled

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Martin Kojc v svoji knjižici Učbenik življenja navaja: »Pred kratkim je več revij objavilo naslednji članek. Mlad, bogat mož je imel hudo obliko tuberkuloze. Iz vedenja zdravnikov je povzel, da ne more več pričakovati izboljšanja. Sebi in drugim ni hotel biti v breme in začel je sam iskati smrt. Bolezni navkljub je jedel in pil kakor zdravi ljudje, postal je drzen športnik, avtomobilski dirkač in akrobatski pilot. Iz občutka brezbrižnosti za prihodnost je postavil nešteto rekordov, vendar zaželene smrti ni dočakal. Po mnogih letih pa se je zaradi vnovič prebujenih vzgibov volje ponesrečil z letalom in se ubil. Njegov domači zdravnik se je zanimal za njegovo telesno stanje. Ko je seciral njegovo truplo, so bila na njegovo veliko presenečenje pljuča popolnoma zdrava.

Tisoč zgledov iz praktičnega življenja, pa naj gre za kakršne koli situacije, dokazujejo, da zaupanje in hkratno poudarjanja dobrega v vsem, kar se spet razodeva v stališču absolutne brezbrižnosti (sama bi v tem kontekstu uporabila termin brezskrbnosti, op. M. S.) do vsega dogajanja, poraja zaželeno.

Nesreča bo izginila šele tedaj, ko bo človek do dna spoznal moč zaupanja, ki izpolnjuje želje, in hkrati poudarja dobro v vsem.

Niti vprašanje svetovnega miru se ne da rešiti na noben drug način. Narodi se bodo razorožili šele potem, ko bodo spoznali, da je najmočnejše obrambno orožje, ki ga človek ima, slepo zaupanje, torej poudarjanje dobrega v vsem.

Najmočnejši človek, ki mu nihče ne more do živega, mirno in brez vsakega zavarovanja čaka na to, kar mora priti. Vsak pa, ki se hoče le količkaj zavarovati, je na napačni poti in bo prej ali slej zanesljivo razočaran.«

Z bistvom Kojčevega razmišljanja oziroma njegove življenjske filozofije se zagotovo strinjam. A imam na zgornje navedbe, razen že omenjene uporabe izraza brezbrižnost, še eno vsebinsko pripombo. Ne strinjam se niti z njegovo trditvijo, da je »vsak, ki se hoče le količkaj zavarovati, na napačni poti in bo prej ali slej zanesljivo razočaran«.

Tovrstna življenjska filozofija je po mojem prepričanju oziroma razmišljanju napuh, ki se hudo bolnemu prej ali slej maščuje. S prezgodnjo smrtjo, kajpada. Povedano drugače, v skladu s to filozofijo človek povzdigne samega sebe nad naravo ali, bolje rečeno, nad Prasilo, pomeni nad Boga, ki je kot stvaritelj gospodar nad svojim stvarstvom.

Hudo bolnemu, ki želi kljub nemoči medicinske znanosti ozdraveti, svetujem: svojo bolezen izročite Vsemogočnemu. On je vaše življenjsko zavarovanje in pod milim nebom nihče drug. Brez njega in vašega otroškega zaupanja vanj ne bo šlo. To z vso odgovornostjo trdim iz svoje lastne izkušnje. In na drugi strani iz pripovedovanja in izkušnje tistih nesrečnikov, ki sem jih srečala na Golniku, a so zdaj, žal, že pokojni. (Se nadaljuje.)