Park spominov

Zanesla me je pot v Park spominov. Začutim dih minljivosti.

Sprehajam se po belih poteh, tišina me pomirja, le ptičje petje me prebudi v realnost svobodne dežele.

 

Gledam znane ljudi v obliki doprsnih kipov. Spominjajo me na dogodke, kateri tudi meni niso bili vedno lepi, čeprav sem bila takrat še otrok. Tudi oni - junaki, ki so se trudili delati dobro za ljudi, so ravno tako kot danes »veljaki« delali nekaterim krivico in skrbi. Toda življenje nas nauči, da moramo marsikaj pozabiti in odpustiti in ne pogrevati starih stvari.

 

Sprehajam se med nasadi pisanih rož in grmovnic, eksotičnih dreves, za katere ne vem imena, raznih oblik in barv, veje povešene do tal, kot bi žalovale nad prejšnjimi dogodki in današnjim početjem. Vedno so se in se bodo dogajale krivice in vedno znova nas bodo spomini zanesli na to pot. Vedno bo nekdo zmagovalec in drugi poraženec, kot na vsaki tekmi.

 

Ko prispem do izhoda parka, se nevedé ozrem in zagledam dva stebra, ki ponazarjata življenje. Na vrhu stebrov sta namreč peščeni uri, ki te opomnita, da tvoj čas nenehno polzi proti sredini ure, potem se prevesi na iztekanje časa.

 

Na spodnjem delu stebra so vklesani križi, saj vsak od nas doživi čas, ko si ga mora naložiti na rame in preživeti tudi težke dni.

 

To je del našega življenja, ki ne glede, kakšno je, vedno izteče se.

 

Alenka Trampuš