Monografija vasi Mišače

Ena najbolj prepoznavnih domoznanskih knjig, ki so lani izšle na Gorenjskem, je monografija vasi Mišače (v občini Radovljica).

Napisal jo je Rok Gašperšič in ji dal naslov Mišače in rodbina Pegam. Knjigo je uredil dr. Miran Hladnik, življenje pa je že pred tem uredilo tako, da se je avtor, rojen 9. avgusta 1941 v Kropi, 8. avgusta 1970 poročil z Marjeto Pegam, Ažmanovo iz Mišač in se po poroki k Ažmanovim tudi preselil. In kako je ta mož, ki je po stroki gozdar, po srcu tudi lovec, postal še domoznanec? Začelo se je tako, da sta z ženo iskala grob njenega starega očeta. »Opisal bom, kako sem iskal podatek, kje je pokopan Anton Pegam, ki je umrl kot vojni ujetnik 29. julija 1919 v italijanskem taborišču v južni Italiji. Opis podajam z namenom, da bi moj postopek in naslovi koristili tistemu, ki si želi pridobiti podobne podatke. Antona so v začetku leta 1916 mobilizirali v 17. pehotni polk. Do konca vojne je bil s svojim polkom vkopan na bojni črti na gori Monte Chiesa na Tirolskem. Po kapitulaciji Avstro-Ogrske so Italijani vojake zajeli in jih odvedli v taborišče v južni Italiji, kjer so bile slabe razmere in je veliko ujetnikov umrlo v epidemiji španske gripe, med njimi tudi Anton Pegam. Podatek o smrti vojaka Antona Pegama je vdovi posredoval Rdeči križ. V uradnem poročilu RK, datirano 13. januarja 1920 (št. spisa T 330/20-5), je zapisano, da je dan smrti 29. julija 1919, za kraj smrti pa navajajo ujetniško taborišče 'Casale D'Altamura, Bari, Južna Italija'. Iz uradnega poročila ni razvidno, kje je Anton pokopan. Zato sem se obrnil na županstvo mesta Altamura. Že v nekaj dneh je prišel odgovor, da nimajo podatkov. Nato sem se po nasvetu Kobariškega muzeja obrnil na Österreichisches Staatsarchiv Wien, Vojni oddelek. Od tam so mi kmalu posredovali podatek, da imajo v mrliških knjigah padlih in umrlih od 1914 do 1918 podatek, izstavljen od mesta Genzano, da je 29. julija 1919 tam umrl Anton Pegam. Obrnil sem se na občinski urad mesta Genzano (Municipio Genzano, provinca Potenza). Odgovor sem dobil v enem tednu. V njem sporočajo, da imajo v arhivu poročilo o smrti Antona Pegama, ki je umrl v bolnici, vzrok smrti pa je bila španska gripa. Pojasnili so, da so umrle vojne ujetnike pokopavali na mestnem pokopališču v skupno grobišče. To nima nobenega obeležja, vendar površino ustrezno vzdržujejo. Na mojo prošnjo so mi poslali tudi kopijo mrliškega lista 'ATTI DI MORTE'. Dokument ima št. 127. Čez en teden sem dobil še debelo kuverto s prospekti in z zemljevidi pokrajine Basilicata, če bi se odpravil na jug Italije obiskat pokopališče v Genzanu.«

Tako to gre. Gašperšičeva knjiga je, kot rečeno, monografija vasi Mišače, v katero je vpletena zgodba rodbine Pegam. Knjigo uvaja predgovor etnologinje Tatjane Dolžan Eržen iz Gorenjskega muzeja v Kranju. Sledijo poglavja: Iskanje in spoznavanje prednikov (iz tega je tudi gornja zgodba), Odkrivanje preteklosti naših vasi, Življenje in delo prednikov, Geografija Mišač, Ob zatonu tradicionalnega kmetovanja, Mišače nekoč, Življenje in kmetovanje po 2. svetovni vojni, Današnje Mišače in prebivalci, Ažmanova kmetija 1751-2008, Rodovnik rodbine Pegam 1550-2008, Kazala in Fotoalbum (ta vsebuje čez sto strani fotografij). Res zanimivo branje in množica slik. Navedimo samo še odlomek iz poglavja o zatonu kmetovanja. »Opuščala so se številna tradicionalna kmečka dela, kot so pletev, žetev, mlačev, puljenje korenja, pese, repe, kolerabe, obrezovanje in izdelava zasipnic, ličkanje koruze, ročna košnja in obračanje in zlaganje v kupe ter sušenje v kozolcih, priprava stelje, izdelava butar, razvažanje in trosenje gnoja ipd. Iz vsake hiše so namreč domači odhajali v službo in otroci v šole in tako doma ni bilo več ljudi, ki bi odšli na njivo in po cel dan pleli. Večino njiv smo zasejali s travo. Kmetje smo si nakupili kompletno strojno linijo za spravilo sena, kosilnico, obračalnik, zgrabljalnik, nakladalko in puhalnik. Vsak svoje. Koničarjevi, Tomažovčevi, Ažmanovi in Boštjanovi smo postavili na svojih skednjih tudi ventilatorske kanale in rešetke za dosuševanje sena. Ker smo imeli jame za gnojevko, smo si morali kupiti tudi cisterne. Skupni nakupi so bili mešalnik gnojevke, cepilnik za drva, kultivator, ježi, sadilnik in izkopalnik krompirja. Pri skupnih nabavah smo sodelovali Tomažovc, Ažmanov, Komarjev in Matijovc. Nekaj od teh strojev, ki jih ne rabimo, smo že prodali. Postopno smo začeli opuščati tudi tradicionalno rejo prašičev za domači zakol ali prodajo in tako tudi ni bilo treba sejati pese, repe in korenja. Še celo kokoši smo opustili.« Kakorkoli že, knjiga Roka Gašperšiča je za zgled in spodbudo, da bi ga posnemal še kdo iz drugih krajev na Gorenjskem!