Komentar: Olimpijske igre ... sanje vsakega športnika

Biti del tega velikega dogodka je neprecenljivo! Najlepše od vsega je seveda odprtje, ko veš, da boš del velikega spektakla. Že sama vožnja do Vancouvra na ta dan je dajala občutek, da si nekaj več, zaprt zračni prostor nad tem delom, vožnja v spremstvu policistov, skozi mesto je tudi zaradi nas vladal poseben prometni režim, kot če se vozi posebna delegacija, kjer imaš prednost tudi, če na semaforju gori rdeča luč. Vidiš množice, ki prihajajo na stadion, ekipe, ki se zbirajo, vsi z eno željo, doživeti nekaj najlepših trenutkov. Prvi del smo spremljali po ekranu, čakali smo v hokejski dvorani poleg in se tudi zabavali ob glasbi. Potem pa je začel naraščati pritisk, bližal se je mimohod držav. Malo pred vstopom na stadion že slišiš množice, ki pozdravljajo športnike. Napovedovalec napove Slovaško, potem Slovenijo …. prikorakaš na stadion, vidiš polne tribune in glasno pozdravljanje … brez besed, korak za korakom opazuješ dogajanje in takrat kar lebdiš od vseh nepopisnih občutkov. Takrat si nekaj več, ponosen, da si tam, vidi te cel svet … Potem pa osrednji del prireditve, vsaka točka je bila nekaj posebnega, ko s široko odprtimi očmi opazuješ in se čudiš. Tudi pozdravni govori so bili čudoviti, najbolj pa se je usedel stavek »You are more …«. Vse pa nas je močno pretreslo, ko smo izvedeli, da se je pred odprtjem smrtno ponesrečil gruzijski sankač in njemu smo namenili minuto molka. Takrat smo sanje delili z njim … Na koncu je sledilo še prižiganje ognja, kjer pa se je organizatorjem rahlo ponesrečilo, a to niti ni pomembno. Olimpijske igre so odprte, boj za medalje se je lahko začel! Sledila je še vožnja nazaj v olimpijsko vas v Whistlerju, mogoče najtežji del, saj smo se vrnili šele okrog ene ure zjutraj.

Skoraj vsi športniki (razen deskarjev, smučarjev prostega sloga in drsalcev) smo nameščeni v olimpijski vasi malo pred Whistlerjem, kjer veljajo tudi posebni varnostni režimi. Brez akreditacije ne moreš nikamor, vedno znova, ko prideš s treninga ali od kod drugod, moraš skozi varnostni pregled, kot je to na letališčih. Gre za manjše blokovsko naselje, kjer vlada pravi olimpijski duh. Vidiš, srečuješ najboljše športnike različnih disciplin iz vsega sveta. Tako imamo možnost vsakemu olimpijskemu prvaku seči v roko …

Pa še malo o ljudeh, Kanadčanih, prostovoljcih, ki delajo tu dneve in noči …, naj bo to šofer avtobusa, usmerjevalec prometa, varnostnik, človek, ki dela v restavraciji … Vsi so tako zelo prijazni, zgovorni, odprti, pripravljeni pomagati na vsakem koraku. Pa tudi drugi ljudje, ko prideš v mesto, te ogovarjajo, jih vse zanima tudi o Sloveniji, se želijo slikati …

Olimpijske igre so res nekaj posebnega, nekaj, kar se ne dogaja prav pogosto in so vedno polne presenečenj. Takšnih ali drugačnih, zato je tu možno vse. Domačini tu pravijo, da takšno vreme, kot je v teh prvih dneh (dokaj visoke temperature in dež), ni značilno za ta čas, tudi snega je bilo v preteklih letih v izobilju. In če sem rekla, da so olimpijske igre nekaj posebnega, je očitno vse okrog tudi nekaj posebnega.