Ko Madžari vodijo 1:0

Hudič je, če domači nogometaši izgubljajo z ekipo iz sosednje države. Romuni proti Madžarom ali Slovenci proti Hrvatom. Ni velike razlike.

Pozdrav simpatični Sighishoari, kjer bo med drugim v prihodnjih dneh jazz blues festival in zgoraj podpisanega žal ne bo tam. Zagotovo pa še kdaj, če me občutek ne vara, se bomo v te kraje še vračali. Gremo naprej, še kakih trideset kilometrov proti severu, do mesta Targu Mures, kjer imamo v zemljevidih zabeležen najbližji kamp. Kakršnekoli oglede bomo tokrat izpustili, saj se nam že nekoliko mudi naprej proti Moldaviji in Ukrajini. Žal smo morali prečrtati severni del Romunije, ki meji na Madžarsko in tako mesta, kot so Cluj-napoca, Baja Mare, Bistrita in podobne ogleda vredne točke prestaviti na »kdaj drugič«. Najti kamp v Targu Muresu ni ravno mačji kašelj, odpovedala je tudi naša Garmin Jožica, tako da smo se nenazadnje obrnili na taksista, ki nam je rade volje povedal, koliko križišč in ovinkov še imamo. Kamp je na nas sprva napravil nekoliko slabši vtis kot tisti v Brasovu, no, bil pa je tudi nekaj evrov cenejši. In receptor je imel v hladilniku pod pultom hladno pivo, česar v takem vročem dnevu vsekakor tudi ne gre zanemariti.

Zala Julija je hitro ugotovila, da je nekje v bližini nekakšen bazen, saj so se ob sedmi uri popoldan ljudje trumoma sicer že vračali proti domu, a toplo ozračje je dopuščalo vsaj še dve uri norenja po bazenu, kot je pozneje povedala naša mladinka. Pogled na bližnjo restavracijo nas je prepričal, da prepustimo pripravo večerje drugim. Za 100 lejev, kar je kakih 25 evrov, smo se fino najedli in imeli ob tem priložnost spremljati tudi prenos nogometne tekme na velikem ekranu. Prav zanimivo je bilo gledati domačine, ki so se na veliko razburjali ob slabi igri njihove Steaue iz Bukarešte proti madžarski Ujpest Doszi iz Budimpešte. Še posebej, ko so slednji povedli. Predstavljal sem si sebe ob gledanju slovenskega kluba s hrvaškim. Hja, to je to.