Svetovna vojna ob Soči

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 15. februar 2010 / 06:00

Zgodovinar Igor Grdina ima dva doktorata, enega v slovenistiki, drugega v zgodovini, njegova največja odlika pa je po mojem v tem, da zna o rečeh, o katerih veliko ve, tudi dobro in lepo pisati.

Njegov najnovejši izdelek na literarnem trgu je knjiga Svetovna vojna ob Soči, ki bo izšla v treh delih, prvega, ki ima naslov Evropski zaplet, pa smo nekateri že prebrali. Gre za oris ozadja zgodovinskega zapleta, ki je pripeljal do 1. sv. vojne in še posebej do tistega dela, ki je potekal ob Soči. O teh rečeh sicer že veliko vemo, a čar je v tem, če nam jih zmore nekdo prikazati v novi in duhoviti luči. In naš avtor zmore prav to.

Prolog v veliko vojno začne s spomenico, ki jo je leta 1912 na našega cesarja naslovil eden njegovih prvih častnikov, podmaršal Blasius Schemua (1856-1920). Tako se je pisal uradno, lahko bi se tudi Blaž Žemva, saj je bil kranjskega oziroma gorenjskega rodu (oče iz Gorij pri Bledu); rodil se je in umrl v Celovcu, vrhunec svoje vojaške kariere je dosegel v letih 1911-12, ko je bil šef c. kr. generalštaba. »Zasebno precej čudaški visoki častnik /…/ je za razliko od mnogih generalov svoje sodobnosti /…/ menil, da prihajajoča merjenja moči na bojnem polju ne bodo ne krotka ne kratka. Schemua je predvideval, da bo prihodnji oboroženi spopad 'ljudska vojna v polnem pomenu besede'. Armade v dolgotrajnih bojih ne bodo uničevale zgolj druga druge, ampak celo same pogoje in možnosti za življenje.« Vojna naj bi bila po njegovem izčrpavajoča in prav nič bliskovita, vrh tega pa absolutna in planetarnega obsega. »Morebitno formulo za mirno rešitev vseh večjih težav dvojne monarhije, ki je na svojih vzhodnih in jugozahodnih mejah drsela v sleherni dan težje obvladljiva nasprotja, je videl v sporazumu z njeno največjo sosedo – Rusijo.« Tako na začetku knjige; njen zadnji stavek pa se glasi: »Spopad za gospostvo nad Evropo in kolonijami, ki je izbruhnil po sarajevskem atentatu, je namreč bil vsaj v glavnih potezah natanko tak, kot je leta 1912 napovedal podmaršal Blasius Schemua. Podrobnosti pa so seveda bile še mnogo strašnejše.«

Avstro-Ogrska v času, ko je naš Žemva napisal svojo spomenico, seveda ni iskala sporazuma z Rusijo. Naslonila se je na Nemčijo in se kmalu zapletla v vojno s Srbijo in njeno zaščitnico Rusijo. Ob tem se človek sprašuje, ali so imeli trije veliki vladarji srednje in vzhodne Evrope, – nemški in avstrijski cesar ter ruski car – možnost, da vojno preprečijo? So to sploh hoteli? Na osebni ravni so se odzvali zelo različno. »Nemški cesar Viljem II., ki je zaradi pogostega zatekanja k bojeviti retoriki veljal za 'težavnega otroka' srečne družine na evropskih prestolih /…/ je bil, potem ko so njegovi diplomati napovedali vojno Rusiji in je zaradi vdora Moltkejevih armad v Belgijo v Berlin priromal britanski ultimat, živčno strt. Bil je celo tako izčrpan, da je morala za dva dni leči.« Kaj pa naš cesar? »Za razliko od njega /Viljema/ je Franc Jožef, ki je še prejšnje leto zagovarjal neagresivno politiko, moralno nehvaležno vlogo napadalca sprejel s skorajda stoičnim mirom – čeprav se je zavedal, da more kontinentalni spopad zlahka privesti do katastrofe njegove dinastije …« In ruski car? »Tudi Nikolaj II., ki se nikoli ni mogel pohvaliti z odločnostjo, mnenjsko stanovitnostjo in bojevitostjo, ob začetku sovražnosti ni kazal posebnega razburjenja – marveč samo žalost, zaskrbljenost in vdanost v usodo. Vedel je, da je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi preprečil izbruh sovražnosti z Nemčijo in hkrati ne onemogočil izpolnitve političnih teženj oziroma ciljev, ki so jih njegovi ministri definirali kot bistvene za ruski imperij.« Tako poleti 1914. Še preden se je končalo leto 1918, so njihovi imperiji poraženi razpadli …

Za slovenski narod je bilo, kar se tiče evropskega zapleta, še posebej usodno tisto, kar je Trojna antanta obljubila Italiji v tajnem sporazumu, podpisanem v Londonu, 26. aprila 1915: »Južno Tirolsko do Brennerja, celotno Avstrijsko-Ilirsko primorje (Goriško, Trst in Istro), severno Dalmacijo, vrsto ključnih otokov ob vzhodnih jadranskih obalah, širše območje albanskega pristanišča Valona in popolno suverenost nad Dodekaneškim otočjem …« Vse to in še kaj dobi Italija, če vstopi v vojno na strani Antante in če ta v njej zmaga. Ker je dejansko zmagala, je naša zahodna soseda vse to tudi dobila. Še prej pa se je v vojni ob Soči godilo tisto, kar je v pesmi, ki jo je napisal tej reki, preroško napovedal pesnik Simon Gregorčič: »Tod sekla bridka bodo jekla, in ti mi boš krvava tekla …«