Z glasbo za Zemljo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Prosti čas / / 06:00

Prihodnji torek, 30. septembra, bo v Prešernovem gledališču v Kranju predpremierna uprizoritev ekološkega muzikala Damjane Golavšek z naslovom Čarovnije Protipackarije.

Aha, tu se torej nadaljujejo Naravne sile z lanske Slovenske popevke? Kaj je bilo torej prej, kokoška ali jajce, ideja o otroški glasbeno gledališki predstavi Čarovnije Protipackarije ali skladba za festival, iz katere je pozneje prerasla predstava?

»Ideja za predstavo Čarovnije Protipackarije se je rodila pred pesmijo Naravne sile. Želela sem ustvariti predstavo, ki bi otrokom na njim razumljiv način predstavila problem ekologije oziroma onesnaževanja nam vsem skupnega in edinega doma Zemlje. Ko sva z avtorico scenarija in besedil pesmi, Damjano Kenda Hussu sedeli na »prevetritvenem sestanku«, na katerem sem ji idejo predstavila, nisva niti z eno sivo celico pomislili na Slovensko popevko. Kasneje, ko so teksti prispeli v mapi in sem jih predala avtorju glasbe Karlu Novaku-Čarliju, sem začutila, da bo imela počasi materializirajoča se zadevščina neko posebno poslanstvo. Na to me vedno opozorijo mravljinci. Kmalu je Čarli uglasbil Naravne sile. Odločil se je, lahko bi rekla, za irski ples, s katerim me je zadel v srce. Irska tradicionalna glasba mi je zelo všeč in me vedno prestavi v neko drugo dimenzijo. Presunila me je v sredino duše. Ko sem pesem posnela, sem jokala. Želela sem, da bi se ideja prečiščevanja, predvsem človeških glav, uresničila. Kasneje je Čarli pesem poslal na izbor za sodelovanje na slovenski popevki. Pesem menda v izbor ni prišla z lahkoto, temveč šele po drugem poslušanju na vztrajanje osebe, ki je v zabavni glasbi že od začetka popevke in jo globoko spoštujem. No, kasneje je pesem Naravne sile dobila nagrado strokovne žirije za najboljšo skladbo v celoti. Upam si trditi, da take vrste pesmi še dolgo ne bo na Slovenski popevki. Pa ne zato, ker je avtorji ne bi mogli ustvariti, ampak zato, ker pesem nima velikokrat zemeljskega angela v komisiji, kjer izbirajo kandidatke za finalni večer. Ekipa, s katero ustvarjamo projekt Čarovnije Protipackarije, je srčna in predana delu. To je resnično prednost.«

Odlična kombinacija, ob izkušeni pevki še dva obetavna otroška glasova …

»Tinka in Iva Vivoda Gobec sta nadarjeni dekleti. Tinko spremljam od njenega tretjega leta starosti, torej trinajst let, Ivo pa sedem. Obe sta obiskovali Muzikalčkove glasbene delavnice, ki sem jih imela v Ljubljani. Postale smo velike prijateljice, leta seveda niso pomembna.«

Kaj je tisto, kar pravzaprav želite sporočiti našim naslednikom? Naj vendarle bolje poskrbijo za Zemljo, kot je to uspelo naši generaciji …

»S čarovnijami želim predvsem odraslim sporočiti, da je treba tudi rodovom otrok, generacij, ki še pridejo na Zemljo, planet zapustiti zdrav in čist, takega, ki bo nudil obilo čiste vode, zemlje in zraka. Pa ne samo človeku, vsem živim bitjem. Še vedno lahko ogromno naredimo, čeprav pet minut pred dvanajsto. Pozno je, vem, vendar nikakor ne prepozno. Vem, da sem idealistka …«

Vaš pozitiven odnos do narave se v vseh teh letih najbrž ni kaj dosti spremenil, saj ga človek ima ali pa ne. Pa vendarle, ali dejstvo, da zdaj živite na vasi blizu Štanjela, v povsem drugačnem okolju od »ljubljanske gneče«, vpliva tudi na vaše delovanje na področju glasbe?

»Kraj, kjer zdaj živim, seveda deluje name. Na vsakega človeka okolje, kjer biva, vpliva. Lažje si prisluhnem, saj me obdaja narava, flora in favna, ki me vsak dan znova začara. Okolje verjetno vpliva tudi na moj odnos do glasbe.«

Bi torej Čarovnije Protipackarije lahko nastale tudi v mestnem okolju?

»Problem onesnaževanja ni omejen na določeno območje. Živimo na Zemlji, zato je to zeeeloooo širok problem. Mesto je morda nekoliko bolj onesnaženo, tudi zato, ker je veliko več ljudi skoncentriranih na manjšem prostoru. To človeka, ki je rojen za svobodo, omejuje. Morda še sam ne ve kako. Onesnažene so misli vse več ljudi, te pa ustvarjajo umazano okolje. Drevesa in druge rastline ne zmorejo sproti očistiti vsega, kar zasvinjamo. Nesnaga se nabira, pa smo tam. Potem pa se sprašujemo in čudimo, ko pridrvijo hude ure.«

Kakšno pot boste vaši eko pravljici namenili v nadaljevanju …?

»To je pot, ki zgleda ne bo imela konca, saj se onesnaževanje povečuje, namesto da bi pojenjalo. Na vsakem koraku je treba izkoristiti priložnost in opozoriti, vsaj na eno uho, kako lep planet še imamo in kam drvimo. Otrok bo vedno instinktivno izbral pravo pot, vprašanje je, kako se znajo odločati tisti, ki imajo škarje in platno, torej denar. Pomemben je vsak kamenček, ki pripomore ohranjanju lepot Zemlje. Glasba je v tem neprecenljiva pomočnica.«