A smo kaj šemasti?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 13. februar 2010 / 06:00

Če poljubnega rodoljuba v dolini šentflorjanski dandanašnji pred pustom vprašaš, ali se bo kaj našemil, ti navadno odgovori, da bi se sicer lahko, a ni potrebno, ker je že tako ali tako ena velika šema. O tem bi se dalo razpravljati, mogoče ta ironična trditev sploh ni daleč od resnice. Vendar je odgovor na vprašanje, zakaj se danes o pustu le še malokdo našemi, iskati predvsem v dejstvu, da smo se zdaj živeči pustnemu bistvu že skoraj povsem odtujili. Ali še huje: da so pusta v nas ubili!

Nekoč naj bi bilo drugače, domnevajo raziskovalci pustnih in drugih narodopisnih reči. Niko Kuret, denimo: »Dušeslovci pravijo, da tiči v človeku potreba po šemljenju – kdaj pa kdaj mora zapustiti svoj 'jaz', mora zaživeti v 'šemski svobodi', da se znebi notranjih napetosti, ki so se v njem nabrale. Da utegne pri tem priti do nasprotja s pravili vedenja v družbi, tu in tam tudi do spotikljivosti, je jasno. Odtod tudi odpor proti šemljenju, ki pa ni in ni bil nikoli preveč uspešen.« Zapustiti svoj jaz, zaživeti v svobodi, skriti pod masko, znebiti se notranjih napetosti – mar ni ravno to tisto, za kar gre, kar rabimo? Pustovanje je bilo za naše prednike idealna in vsakoletna priložnost za vse navedeno. Sodobni človek jo je zanemaril (beri: mu je bila odvzeta), svoj jaz mora zapuščati na druge načine, z begom v razne omame, s hojo na razne tečaje in terapije, prebiranjem precej sumljive literature o teh rečeh in podobnim početjem.

Resnici na ljubo: upati našemiti se vzame svoj čas in pogum. Nekateri si čas še vzamejo, še upajo iz sebe v nevarno šemo, z udeležbo na karnevalu ali manjši zasedbi. Štefan Čelan, ki je ptujski župan in doktor kemijskih znanosti, si vsako leto tudi sam nadene kurentovo opravo; kdor tega ne stori, po njegovem kurenta in kurentovanja ne more prav razumeti, zanj je to le paša za oči, etnografska posebnost in turistična atrakcija. Ko si opravo nadeneš in sam postaneš kurent, vstopiš v obred »praznovanja pomladi«, ne pomagaš le izganjati zime iz narave, temveč tudi iz sebe … Župan Čelan piše o teh rečeh knjigo in me prav zanima, kaj bo dognal znanstvenik v kurentovi opravi.

Kaj pa mi, šeme brez mask? Pustujemo tako, da še več kot sicer jemo in pijemo, pustni ritual smo omejili na prebavni trakt, glava in srce se ga ne udeležujeta več. Spremljamo ga kvečjemu še z očmi, ko si na ekranih ogledujemo prizore z raznih karnevalov doma in po svetu. Otroci se še našemijo, zlasti tisti v vrtcih in šolah, pod vodstvom svojih vzgojiteljic in učiteljic. Običajno svojo našemljenost prikažejo tudi v sprevodu skozi domači kraj. To je lepo. Hkrati pa se marsikdo nostalgično vpraša, zakaj ni več sprevodov, ki so jih poznali vsi večji kraji in v katerih so bili našemljeni tudi odrasli? Se slednjim ne spodobi več biti šemasti? Ali pa se nam našemiti preprosto ne ljubi? Saj prepovedano menda (še) ni?

Na poganskih karnevalih se je povzdigovalo »meso« in tako ni čudno, da je Cerkev storila vse, da bi jih zatrla. Kar ni uspelo njej, je dokončal kapitalistično odmerjeni čas, ki človeku ne pušča več ur in dni za »nepotrebne« reči, pri katerih se vrh tega nič ne zasluži, temveč samo zapravlja. Pa še človeške nravi naj bi se pri tem kvarile. V zadnjem času je vlogo Cerkve v zatiranju šemastih nagnjenj svojih državljanov prevzela država. Uživanje alkoholnih pijač ni bistvo pusta, a čisto brez tudi ne gre, slej ko prej pomaga pri prehodu iz treznega in spodobnega v šemasto in nespodobno stanje. Alkohol in vožnja res ne gresta skupaj, a če človek nič ne popije, se ga tudi pust ne prime … Vsem oviram navkljub je izziv jasen in povzet v vprašanju: Si še upate biti vsaj malo šemasti?