Domejev klic k slovenščini

Na osrednji prireditvi Slovencev na Koroškem v počastitev kulturnega praznika, ki so jo v sredo, 3. februarja, priredile slovenske organizacije in slovenski generalni konzulat v Celovcu, je bil z dolgim aplavzom nagrajen osrednji govornik dr. Teodor Domej, deželni nadzornik za dvojezično šolstvo. V govoru z naslovom »Za ohranitev slovenščine na Koroškem: Ali zadostuje samo šola?« je analiziral vzroke za nevarno umiranje slovenščine v javnosti in tudi v družinah in predlagal prepričljive načine za ohranitev slovenskega jezika. Njegov govor je bil klic k ohranitvi slovenščine. Če kdo, potem prav on najbolje ve, zakaj umira naš jezik in zakaj ga znajo dobro govoriti le redki otroci.

»Še nikoli doslej k dvojezičnemu pouku v prvi šolski stopnji ni bilo prijavljenih toliko otrok kot letos. Na ozemlju dvojezičnega šolstva (brez Celovca) obiskuje prvi razred ljudskih šol 1170 otrok, k dvojezičnemu pouku pa jih je prijavljenih 43,2 odstotka. Globoko zamisliti pa se moramo ob podatku, da je med prvošolčki na vsem tem ozemlju, od Brda pri Šmohorju na zahodu do Suhe na vzhodu in od Djekš na severu do Železne Kaple na jugu, le še 62 otrok z normalnim znanjem slovenščine, 58 otrok pa ima le delno predznanje. Skoraj devet desetin otrok, ki so na tem ozemlju vstopili v ljudsko šolo, torej nima niti malenkostnega predznanja slovenščine,« je opozoril dr. Teodor Domej. Najboljše znanje slovenščine imajo učenci obeh dvojezičnih šol v Celovcu, nekdaj močna podeželska žarišča slovenščine pa usihajo. Samo še v Selah prevladujejo otroci z dobrim znanjem slovenščine.

»Slovenščina na Koroškem dolgoročno ne bo preživela, če bomo gledali nanjo zgolj iz zornega kota, kaj vse bomo z njo iztržili, saj to nima opaznega vpliva na javno rabo slovenščine in na njegovo uporabo v družinah,« je povedal Domej. »Šole ne morejo dati vsega jezikovnega znanja. Odločitev o tem, kateri jezik bo otrokov prvi, sprejmejo starši. Največ otrok, ki so ostali brez slovenščine, se je rodilo v družinah ali partnerstvih, kjer sta bila oče in mati slovenskega rodu. Slovenski jezik si torej jemljemo sami, če ga ne dajemo naprej. Če jezik opustimo, zanemarimo ali zavržemo, se mimogrede zgubi. Če ga uporabljamo, ga je več in več. Zato pravim: Govorimo in pišimo ga. In radi ga imejmo!«