Evropa na krožniku

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 8. februar 2010 / 06:00

Alenka Bole Vrabec svoje bralce na pot po Evropi popelje kar s kuharskimi recepti. Vodi nas od Danske do Toskane, vmes pa so prazniki doma.

Težko je reči, kaj prevajalko, režiserko in dramsko igralko v prostem času bolj privlači – kuhanje ali potovanja. Tisti, ki jo poznajo, vedo, da se vsega v življenju loteva strastno in predano; kuhanja in »rajžanja« morda še bolj kot drugega. Zato je bila knjiga z naslovom Kaj je v loncih, ki je pri založbi DZS izšla tik pred koncem leta, verjetno le vprašanje časa.

Začelo se je v Bremnu

Sedemdeset prigod nas tako iz Bremna, »s severa,« kot je naslov prvega poglavja, »po ovinkih« in »skozi praznično oazo« doma pripelje na jug, v Firence. Avtorica pravi, da so recepti takšni, da jih zmore pripraviti vsaka izkušena gospodinja, sestavine za jedi pa je mogoče kupiti tudi pri nas.

Na potovanjih si vedno zapisuje recepte za jedi, ki so ji pogodu, potem pa kuha: največkrat za domače in prijatelje. Pred nekaj več kot desetletjem je svoje kuharske in popotniške izkušnje prvič združila v kolumni za Nedelo, potem pa je z obema rokama zgrabila priložnost, da jagodni izbor slastnih prigod, ob katerih so se nam cedile sline in smo sanjali o daljnih deželah, izda tudi v knjižni obliki.

Najprej zapiski na zadnji strani računov

»Recepti so se nabirali vse od leta 1956, ko sem kot nadebudna študentka prvič odšla od doma,« se spominja začetkov. »Če mi je bila kakšna jed všeč, sem si jo zapisala na listek – lahko tudi kar na račun …,« se široko zasmeje, ko se spomni svojih številnih popotniških prigod in prizna: »Veliko sem jih tudi izgubila, ampak večino potem že kje najdem in prepišem.« A glavni »krivec« za nastanek knjige je bila pravzaprav njena mama, ki je vse do svoje smrti v pozni starosti pred nekaj leti zbirala Alenkine kolumne, objavljene v različnih slovenskih časopisih. Več kot dvesto se jih je nabralo, nekaj manj kot tretjina jih je našla pot v knjigo. »Založnik ni hotel običajne kuharske knjige – in jaz je tudi ne bi pisala. Iskali smo smer poti, rdečo nit. Sama sem želela, da bi bili objavljeni recepti, za katere je mogoče dobiti vse sestavine tudi pri nas, zato se je izbor zožil na Evropo. In tako je nastala pot od Danske do juga Toskane,« pojasni.

Fotografije za knjigo so delo Alenkinega gledališkega kolega, po izobrazbi inženirja metalurgije Klemena Klemenca. Tudi o tem, kako so nastajale, bi se dalo napisati zanimivo knjigo. »Ja,« priznavata oba, »se je zgodilo, da smo solato že pojedli, ko smo ugotovili, da fotografije niso dovolj dobre …« Morda res niso takšne, kot jih vidimo v običajnih kuharskih knjigah, a so avtentične, nastajale so vso pomlad in poletje kar v Alenkini domači kuhinji. Tako se izkušenim gospodinjam skorajda ne more zgoditi, da bi se držale recepta, a jed, ki nastane po njem, niti od daleč ne bi bila videti kot tista na fotografiji v knjigi.

Rezervni načrt čez lužo

Alenka na potovanjih tudi kuha, ne le zbira recepte. »Letos sem v Kanadi pri prijateljih enkrat kuhala za deset ljudi, dvakrat pa za osem,« pove. »Pripravila sem jim lososovo tortico v različnih modelčkih za uvod, sledila je svinjska pečenka, kakor sta jo pripravljali moja mama in varuška Julka – obloženo z zelišči in prelito z oljem, na katerem sem prej popražila pehtran, šetraj in žajbelj. Sladica je šla pa k vragu. V Kanadi namreč ni bilo mogoče dobiti neslanih lešnikov, pa sem jih nadomestila z mandlji. A ker so ti težji in bolj mastni od lešnikov, se je kolač, ki je bil še v pečici videti čudovito, na koncu preprosto sesedel, čeprav sem ga delala po receptu.« (V Kanadi je imela namreč vse recepte iz nove knjige s seboj, saj so v naglici pred izidom zadnje korekture zanjo delali kar »čez lužo«.)

Panika? – Kje pa – pecivo je prelila z melisinim sirupom, oblikovala v kroglice in postregla z osvežujočim sladoledom. Rezervni načrt je bil celo grmada, a izkazalo se je, da so kroglice odlične!

Krača za domače

Domačim rada speče kračo, ki jo najraje postreže s krompirjevo solato. Pa golaž s polento ima rad soprog Marjan, Pametni, kot ga imenuje v knjigi. »Ampak ne vsakršnega! Brez moke, z rdečo čebulo,« je, navajen vsega dobrega, odločen. Je tudi zato, ker ima ob sebi dokaj zahtevnega jedca, postala tako dobra kuharica, si drznem vprašati. »Verjetno,« je kratek Pametni. »Če ni dobro, to kuharica prav gotovo tudi izve,« doda brez lažnega usmiljenja. A je sicer imeniten sopotnik, tako na tujem kot doma. Spremlja jo na potovanjih in pri kuhanju. »Bolj pri pomivanju ...,« se (pre)skromno nasmehne. »Za kakšna dva pomivalna stroja posode se nabere ob njenih običajnih kuharskih podvigih,« doda, pa ni slišati, kot da bi bil vdan v usodo.