Zasnežena piramida

Storžič (2132 m) - Priostrena piramida, ki dominira na vseh panoramskih razglednicah Kranja. Pozimi je to zelo zahteven cilj. Do vmesne postojanke je pot več kot shojena in zato občasno zelo ledena.

Pogled na zasneženi Storžič je več kot le vabljiv; ko ti zaigra srce z željo, da bi se povzpel nanj in pogledal proti dolini, ki se utaplja v megli. Marsikomu se zdi gora v snegu težko dostopna. Težko dostopna ni, vendar kjerkoli se je lotimo, je vzpon zelo zahteven. Večina gornikov se pozimi na Storžič povzpne preko Kališča po vzhodnem grebenu, tisti z alpinističnim znanjem pa se odločajo za tako imenovani Kramarco in Peto žrelo, plezalna vzpona na severni strani te priostrene gore. Spokojne južne strani Storžiča ravno tako ne gre podcenjevati. Ko strma travnata pobočja prekriva bela odeja, so zelo nevarna za zdrs in lahko so precej plazovita. Mi bomo vzpon začeli v Mačah, se povzpeli do Kališča in po vzhodnem grebenu na vrh.

V zgodnji jutranji uri se bomo zapeljali do parkirišča na koncu vasi Mače. Ob mojem vzponu je bilo vse zaparkirano in komaj sem našla luknjo za svojega malčka. S parkirišča se bomo odpravili po cesti do razpotja, kjer levo zavije pot proti Kališču. Prvih nekaj višinskih metrov hodimo po markirani poti, potem pa zavijemo desno, v eno od gozdnih grap, ki poleti niso prehodne. Dokaj strm vzpon nas pripelje precej visoko, pravzaprav na tisti del, kjer se pot za trenutek položi in nas skozi gozd usmeri spet navzgor. Sledili bomo shojenim potem proti Kališču. V zimskih razmerah in z vedenjem, da gremo še naprej proti vrhu, bomo do Kališča potrebovali približno 2 uri.

Od Kališča krenemo naprej proti Bašeljskemu sedlu. Pred tremi tedni so se videle le dvojne stopinje, torej lahko rečem, da nas je čakalo gaženje. Sledimo slemenu, kjer pot proti Storžiču zavija levo, desno pa proti Bašeljskemu vrhu. Pred nami je mogočen vršni del Storžiča, kjer nas čaka še 500 višinskih metrov vzpona. Po strmem pobočju se vzpnemo do vzhodnega grebena. V tem delu ni izpostavljenosti, a vseeno je potrebno paziti na zdrs. Če je sneg trd in se ne udira, so dereze nujne, če pa sneg še ni predelan, pa te niso potrebne. A z vsakim korakom moramo biti previdni, kajti hodimo po skalah in ruševju prekritim s snegom. Ko dosežemo greben, se najprej vzpnemo po ostrem delu, ki je izpostavljen, poteka pa proti severu, nato prečimo spet v levo, sledi pa strm vzpon naravnost navzgor, ki se mi zdi na celotni poti tehnično najtežji. Vzpnemo se direktno navzgor, precej izpostavljeno. To je del, kjer je sicer trava, a je ta, ko je pokrita s snegom, lahko zelo zahrbtna in hinavska. Na tem delu je pri spustu priporočljiva tudi uporaba vrvi. Južna pobočja so prepadna, strma in vsak padec, zdrs bi se lahko usodno končal.

V nadaljevanju pot preči levo, do sedla tik pod vrhom, kamor poleti pripelje pot, če gremo skozi Žrelo ali pa čez Psico, in z njega navijemo desno navzgor. Križ na vrhu je pozimi povsem nekaj drugega kot poleti; oblečen je v zmrznjen, napihan sneg. Narava ustvari svojstveno skulpturo, ki je zmeraj drugačna. Razgled z vrha je edinstven. Odvisno sicer od vremenskih razmer. Mi smo tisto soboto, ko je bila megla razpotegnjena do višine 1900 metrov, videli morje megle, iz katere so gledali skalni vršaci Kamniško-Savinjskih Alp, prirezan greben Košute, Julijci … Trenutek, ko si človek ne želi ničesar, saj ima vse.

Sestopimo po poti pristopa.

Glede na to, da je vzpon na Kališče ena od zimskih romarskih poti, je temu primerno shojena, trda in poledenela, zato predlagam sledeče. Da si izberemo traso skozi gozd, po celem snegu. Precej hitrejši bomo, pa še z vsakim korakom nas ne bo skrbelo, da bomo pristali na zadnji plati, lahko pa si nataknemo tudi dereze. Predlagam, da se do Mač spustimo po gozdni poti mimo tovorne žičnice, ki je običajno manj shojena in je hoja zato prijetnejša.

Nadmorska višina: 2132 m

Višinska razlika: 1579 m

Trajanje: 8 ur

Zahtevnost: 5 zvezdic