Črna luknja

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Se pravi, moja lobanja je spet gladka kot dojenčkova rit(ka). V primerjavi z mojo prvo izkušnjo obritoglavke je tokrat nekoliko drugače. Pravzaprav je precej drugače, saj je zdaj zima, celo prava zima, pomeni s snegom, občasno pa tudi brije leden veter. Na ljubljanskem Rožniku že. In v teh razmerah pač ne morem hoditi naokrog gologlava in sem prisiljena natakniti kapo. Kapa me pa pika. Ampak. Zime bo kmalu konec in računam, da mi bodo do pomladi pokukali iz glave tudi lasje. Puh se že kaže.

Ko sem ravno pri nevsakdanje agresivnem (pogojno vzeto) zdravljenju raka na pljučih, me preveč srbi jezik, da ne bi omenila ene od mojih številnih izkušenj s strokovnjaki s tega področja.

Bilo je komaj nekaj mesecev po moji prvi seriji kemoterapije in po dvainštiridesetdnevnem postenju, ko je slika pokazala, da se mi je rak, lahko bi rekla tudi vrag, razširil še na sosednje, pomeni levo pljučno krilo. Zdravnik mi je, zagotovo v najboljši veri in skrbi za moje življenje, predlagal novo intravenozno dozo kemije. Zame ni bilo nobene dileme, vnovič pod »vislice«, ja ali ne? Moja takratna dilema je bila: grem najprej znova na post, potem pa na kemoterapijo ali narobe; najprej kemoterapija in potem stradanje.

Zaradi lastne negotovosti ali, bolje rečeno, nevednosti, sem na ljubljanskem onkološkem inštitutu poiskala tako imenovano drugo mnenje. Tako imenovano zato, ker so me po drugo mnenje strokovnjaki napotili h kolegu, ki je sicer član zdravniškega konzilija bolnišnice Golnik. Pomeni, da ve o mojem zdravstvenem stanju toliko, kot moj »osebni« zdravnik iz bolnišnice za pljučne bolezni.

Glede na to, da je moja osebna doktrina zdravljenja mojega telesa takšna, da je odločitev za način zdravljenja izključno v mojih rokah, nisem imela pred gospodom strokovnjakom prav nobenega zadržka ali celo strahu pojasniti mu svojih temeljnih pomislekov. Zdravniku pa so šli lasje pokonci. Nekako takole me je skušal prepričati, naj v stanju, v kakršnem sem, za božjo voljo nikar ne eksperimentiram z alternativo: »Gospa Smolnikar, lepo vas prosim, nikar se ne igrajte z zdravjem. Ne me narobe razumeti. Nič nimam proti alternativi. Res ne. Vendar, v stanju, v kakršnem ste, vas bo post izčrpal do onemoglosti. Post bi vaše življenje nedvomno resno ogrozil.« In v tem slogu naprej.

Takrat se mi z gospodom strokovnjakom pač ni ljubilo držati za jezik. Sem si pa sama pri sebi in besna mislila: »Gospod strokovnjak, sploh veste, kaj govorite? Prepričana sem, da sta kemoterapija in obsevanje, še zlasti pljuč, načina tako agresivnega sodobnega zdravljenja, da sta po merilni lestvici mučenja telesa takoj za srednjeveškim zažiganjem čarovnic.«

Pripis. Spoštovani znanstveniki in zdravniki. Žal je resnica takšna, da ostaja zdravljenje raka na pljučih do nadaljnjega velika in globoka črna luknja. Da je več ali manj vse, kar se v uradnih ustanovah z ljudmi, obolelimi za rakom na pljučih, dogaja, velik eksperiment. V maniri, če bo zadeva »prijela«, bo, če ne bo, pač ne bo. In pri meni, žal, ni prijela. (Se nadaljuje.)