Živ Prešeren, ne retuširan

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 2. februar 2010 / 06:00

Andrej Rozman Roza je raznovrsten umetnik. Piše poezijo in prozo, prevaja, igra, režira, zabava ... Pogovarjala sva se o njegovi najnovejši predstavi Passion de Pressheren, slovenskem jeziku, identiteti, o verski skupnosti zaničnikov ...

Koliko v teh dneh »prešerno trpite« z vašo najnovejšo predstavo Passion de Pressheren? V mono komitragediji, kot ste igro žanrsko označili, spremljate življenje in delo našega velikega pesnika, ki je v času okrog obletnice njegove smrti in ob tem slovenskega kulturnega praznika, v različnih oblikah kakopak precej aktualen?

»Februarja predstavo res veliko igram, termine imam skorajda bolj zasedene kot decembra. Zdaj, v prvem tednu meseca imam štiri predstave, v italijanski Gorici, v Izoli, na Jesenicah in v Radovljici. Tu pa so še dopoldanske predstave po osnovnih in srednjih šolah, ki jih je v času pred 8. februarjem in po njem tudi precej. Februarski naval pač. Spomnim se, pred leti sem na 7. februarja imel štiri predstave eno za drugo.«

Je to mesec, ko je umetnikom vašega tipa mogoče zaslužiti najmanj še za naslednja dva?

»Že res, da je treba malo več potrpeti, ker več nastopam, ampak se ne pritožujem nad tem. Januar je ponavadi mesec, ko imam več časa za, lahko bi rekel, bolj »mirne« stvari. Ponavadi v takem času več pišem. April, maj in junij so spet natrpani, saj imam tudi nastope po Sloveniji v okviru bralne značke. Takrat je skoraj vsak dan kaj. A temu tudi prilagodim življenje, pa je. Včasih več igram, včasih lahko več pišem. Kot kmet sem odvisen od letnega časa.«

Passion de Pressheren je peta iz opusa vaših predstav, v katerih se ukvarjate s slovensko identiteto. Osrednji lik je seveda Prešeren, ob njem pa uprizorite še šest likov, ki so se tako ali drugače pojavljali v njegovem življenju in so vplivali na njegovo pesniško ustvarjanje. Predstavo ste zasnovali na zgodovinskih dejstvih, a dodali tudi svoje domislice …

»Zgodbo o Prešernu sem želel predstaviti na podlagi zgodovinskih dejstev, zato sem preštudiral kar veliko materiala, preden sem se lotil besedila za predstavo. Hkrati me ni zanimalo neko poveličevanje Prešerna, ob katerem bi predstava lahko izpadla patetično, zato sem določene zadeve nekoliko karikiral, da je vse skupaj bolj zabavno. Ne gre za realistično predstavo, kar pa še ne pomeni, da zgodba v osnovi ni prikaz Prešernovega življenja, kakor ga jaz vidim.

Zanimiv je recimo odnos med pesnikom in njegovo mamo, ki ga Prešeren v svojih pesmih nikoli ni omenjal. Mami, pobožni, kot je bila, ni bilo všeč, da je njen sin pisal take predrznosti, zato v predstavi nagovarja njegovega prijatelja Čopa, tudi bližnjega soseda z Gorenjskega, naj ga v Ljubljani vendarle spreobrne. Hkrati pa vemo, da je prav v prvem obdobju, tja do svojega 35. leta in Čopove smrti, napisal svoje najboljše pesmi. S Čopom sta nekako ob istem času prišla živet in delat v Ljubljano in njun projekt je bil ustvariti sodobno poezijo na Kranjskem. Do takrat je pisal dobre, a v osnovi zafrkljive pesmi. Najboljša je Povodni mož, ki jo v predstavi tudi v celoti povem.«

Vendar ne z Urško, ampak Zalko Dolenčevo, kot spoznamo v predstavi, pesniku všečno točajko iz ene od ljubljanskih gostiln …

»To je prva verzija Povodnega moža, v kateri nastopa Zalka. Z 'Zaliko zalo' zveni boljše kot z Urško. Sonete nesreče je napisal spomladi leta 1832 v Celovcu, ko se je pripravljal na pravosodni izpit in slednji mu ni preveč dobro uspel. Več kot običajno sem se ukvarjal tudi z odnosom pesnika do Primicove Julije in obratno. Zakaj se je on v nekem trenutku tako močno ogrel zanjo v času, ko ji je umrl brat. In govorila je nemško, čeprav je bila slovenskega rodu. Tudi če mu je bila pred Sonetnim vencem kakorkoli naklonjena, je s svojo pesnitvijo Prešeren to uničil. Sonetni venec je nesramna provokacija. Teden dni po objavi je tudi zamenjal službo. Vsega, kar bi želel, nisem vključil. Bi bilo enostavno preveč. Zanimivo je recimo pesnikovo prijateljevanje in sodelovanje z Andrejem Smoletom. Skupaj sta izdala nekaj knjig, Linhartovega Matička in nekaj prevedenih gledaliških iger. Gledališče je bilo pomemben spodbujevalec narodove zavesti in lahko bi rekli, da sta se načrtno šla tudi neke vrste kulturni posel.«

Menite, da bi Prešeren opustil pravniški posel, če bi se takrat dalo živeti od njegovega pesništva?

»Ne vem. Mislim, da bi bil Prešeren kljub temu še vedno odvetnik. Od pesnjenja bi lahko živel edino s pomočjo mecenov. Ti so pa precej pili.«

V predstavo poleg Prešernovih pesmi vpletate tudi svoje verze, da bi bili bolj sodobni ali da bi tematiko približali širšemu krogu gledalcev?

»Nekatere njegove pesmi skrajšam, druge obdržim v celoti, gostilniške so take, kot so zapisane. Recimo Zarjoveli dvičci sem pa dodajal svoje verze, da sem jo umestil v situacijo. Vmesno besedilo je tudi v verzih, a bolj razpuščenih, kot so bili Prešernovi.«

Jemati Prešerna kot neke vrste pesniško božanstvo ali kot običajnega človeka, ki je znal pisati odlične pesmi?

»Prešerna je treba čimbolj realno umestiti v kontekst časa in ga prikazati kot živega človeka. Nobene potrebe ni, da bi iz njega delali božansko ali angelsko bitje, saj mislim, da je bil kot človek bolj zanimiv in prepričljiv. Otroci ga brez dvoma lažje sprejmejo takega, kot pa umetno »retuširanega«. Eden od temeljnih Prešernovih izzivov je bil dokazati, da se je v pesniškem jeziku moč izražati tudi v slovenščini, da je tudi v tem jeziku moč povedati zapletene čustvene zadeve … Saj tudi Jovan Vesel Koseski ni bil tako zanič pesnik. Mislim, da mu delamo krivico. Njega so ljudje potrebovali prej kot Prešerna, on je navduševal ljudske množice, medtem ko je bila Prešernova publika bolj zahtevna. Koseski je tudi cenil Prešerna, a ni imel takih ambicij kot on. Jezikovno je bil prav tako povsem soliden, njegove pesmi so zame predvsem vsebinsko problematične, Slovencem je namreč pripisoval celo slovansko zgodovino, povzdigoval nas je v nekaj, kar nikoli nismo bili.«

Je vaš »Prešeren« tudi v smislu predstavljanja slovenske identitete neke vrste boj proti globalizaciji in v bran slovenstvu?

»V globalizaciji ne vidim nekega problema, globalizacija je dejstvo. Ne gre za boj, ampak za nujnost, da se zavedamo svoje identitete, zgodovine, sedanjosti, svoje realnosti. Na tem mora temeljiti narodna samozavest. Če jo gradiš na samoprevari, slej ko prej zaideš v težave. Če identiteto gradiš na preziru do drugačnih, stoji na trhlih temeljih. Graditi jo je treba na dejstvih, saj stvari, na katere smo lahko ponosni, obstajajo.«

Ali stavek 'Prešeren je cool' vzdrži?

»Nič me ne moti, če tako mislijo tisti, ki to rečejo. Ne bi se obremenjeval s tem, to je stvar individualnega odnosa. Prešeren je v redu, a kot vsako drugo umetnino je za njegove pesmi nujno, da jih vsak odkrije sam.«

Lani spomladi ste ustanovili versko skupnost »zaničnikov«, tistih, ki verjamete v nično stopnjo davka na dodano vrednost za vse izdelke, ki širijo slovenski jezik … Kje je trenutno zadeva?

»V Sloveniji je uveljavljeno mnenje, da knjige in drugi izdelki, ki širijo slovenski jezik, ki je temelj slovenske države, ne morejo imeti nične stopnje davka na dodano vrednost, ker smo to možnost med pristopanjem k EU že zamudili. Mi pa verjamemo, da to ni res, in da ti izdelki lahko imajo nično stopnjo, zato smo verniki. V kratkem se bom dobil z ministrico za kulturo Majdo Širca. Ona sicer ni registrirana vernica, predpostavljam pa, da verjame. Trenutno nas je registriranih vernikov okrog dvesto in za naše drugo srečanje imamo za 24. marec že rezervirano dvorano. Čas bo že, da razpošljem novo pastirsko pismo.«