Tovariši, še pomnite Kardelja?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 2. februar 2010 / 06:00

Minulo sredo, 27. januarja, je minilo sto let od rojstva Edvarda Kardelja (1910-1979). A povsem brez odmeva v slovenski javnosti! Kakor da bi imenovani, karkoli je že zagrešil, sredi minulega stoletja ne bil eden od prvih mož tega naroda ...

Da Kardelja in spomin nanj prezirajo na slovenski desni (črni, konservativni) strani, je razumljivo, saj ji(m) ni bil ravno prijazen. Da so nanj pozabili tovariši, katerih nesporni šef je bil kar 42 let, od Čebin 1937 do svoje smrti 10. februarja 1979, je pa malo čudno, blago rečeno. Pa naj še kdo reče, da je na slovenski levi (rdeči, liberalni) strani, med nekdanjo Partijo in strankami sedanje koalicije na oblasti t. i. kontinuiteta. Če bi res bila, bi se ga vsaj malo spomnili, pa so ga »pozabili«, kot da bi bil garjav, kot da se ga sramujejo. Vse kar je prav: kakršen že je bil, v nakazanem obdobju (1937-79) je bil prvi mož tega naroda, njegove tedaj edine stranke in slovenske republike v jugoslovanski federaciji.

Pa mi dovolite, da se ga na tej strani spomni vsaj moja malenkost. Osebno ga nisem poznal. Videl pa sem ga (prvič in zadnjič v živo), ko je sredi 60-tih let obiskal tovarno Alpina v Žireh; baje je imel »defektno« nogo, pa so mu ob tisti priložnosti pomerili tudi nove čevlje. Bilo je dopoldne, v času pouka; učence višjih razredov osnovne šole so nas postrojili pred vhodom v tovarno, tam smo ga pričakali in mu mahali v pozdrav, najbrž nam je tudi on odzdravil. Moj drugi spomin nanj pa seže v sredo februarja 1979. Bil sem šele drugi teden pri vojakih v Kruševcu, Srbija. Zeblo je kot hudič, mi »prašinarji« pa smo eksercirali na poligonu ob reki Rasini. Naenkrat komanda, da gremo vsi v »vojnički klub«, gledat televizijo! Pomislite, sredi dopoldneva, z mraza in desetarske gonje lepo na toplo. In kaj smo gledali? Pogreb tovariša Kardelja, bil je prenos iz Ljubljane v živo, za vso Jugoslavijo! Razmeroma majhno sliko smo za silo videli, komentar se je komaj slišal, saj so desetarji kar naprej hodili med vrstami in se drli na vojake, ki so na toplem zadremali; pogreb drugega moža države, ki naj bi jo branili, jih očitno ni prav zelo zanimal. Mene je, priznam, bil sem ganjen, ko sem gledal prizore iz mesta mojih dijaških in študentskih let …

Prav v študentskih letih sem Kardelja tudi bral. Čeprav le dve od njegovih številnih knjig, ki ju še danes cenim. Prva je Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, še danes pomembno delo, izšlo je 1939, avtor se je podpisal kot Sperans. Očitali so mu, da si je v Moskvi prisvojil v nemščini spisan rokopis Dragotina Gustinčiča (očeta novinarja Jurija) pod naslovom Das nationale Problem der Slowenen in ga izdal pod svojim imenom. Zgodovinar France Filipič, ki je proučil obe besedili, je očitek zanikal: »Gre za dva popolnoma različna teksta. Lahko zatrdim, da so očitki na Kardeljev račun neutemeljeni. In tisti, ki tako pišejo, so v zmoti.« Druga od njegovih knjig je tista rdeča brošura, ki smo jo dobili vsi, samoupravni katekizem po Kardelju: Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja, prvič izšla 1977 in potem še večkrat (samo v slovenščini štiri izdaje). V njej je tudi znamenita misel o človeški sreči: »Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična partija. Srečo si lahko človek ustvari samo sam. Avantgardne sile socializma in socialistična družba imajo potemtakem lahko samo en cilj, da glede na možnost danega zgodovinskega trenutka ustvarjajo razmere, v katerih bo človek kar najbolj svoboden pri takšnem osebnem izražanju in ustvarjanju, da bo lahko, na podlagi družbene lastnine proizvajalnih sredstev svobodno delal in ustvarjal za svojo srečo. To je samoupravljanje!« Kako lepo se to bere! Toda kaj, ko (zlasti tisti, ki smo se ga dejavno udeleževali) vemo, da je bilo samoupravljanje v resnici le izgubljanje časa, množično sestankovanje, besedovanje in papirovanje, fasada ljudske demokracije, za katero je partijska trda roka še naprej cinično vodila vse niti. V socialističnem gospodarstvu, temelječem na t. i. družbeni lastnini, pa je samoupravljanje samo še povečevalo njegovo neučinkovitost.

Tito je ob smrti svojega soborca izjavil: »Tovariš Kardelj je bil pol stoletja vojak našega revolucionarnega gibanja, neomajen borec, ki ni poznal umika in oddiha. Z izjemnim darom revolucije je sodeloval v graditvi strategije našega gibanja, zlasti v ustvarjanju naše fronte vseh demokratičnih in rodoljubnih sil. Izredno velika sta bila vloga in prispevek tovariša Kardelja v ustvarjanju družbenoekonomskega in političnega sistema. Edvard Kardelj mi je bil najbližji sodelavec tudi v dejavnostih na zunanjepolitičnem področju, v krepitvi neodvisnega položaja naše države v svetu, v graditvi in uresničevanju politike neuvrščenosti. Zato je tudi užival toliko ljubezni in neomejeno spoštovanje pri vseh narodih in narodnostih naše socialistične skupnosti.« Kje sta danes ta »ljubezen in neomejeno spoštovanje«? Izpuhtela sta kot Jugoslavija, v nič in nepovrat? Prej citirana besedila so zasenčila nekatera druga. Tisto, denimo, ki je ohranjeno v telegramu Kidriču, katerega priganja, naj pospeši in konča »čiščenje« v Sloveniji: »Najkasneje v teku treh tednov bodo razpuščena sodišča nacionalne časti, vojna sodišča bodo sodila samo vojnim osebam, vse drugo bodo prevzela redna sodišča. Proglašena bo nova amnestija. Nimate torej nobenega razloga biti tako počasni v čiščenju kot doslej. Kardelj.« (Prejeto 25. VI. 1945.) Seveda ni šlo za kako ekološko čistilno akcijo, temveč za »čiščenje« naroda od »narodnih izdajalcev«. Vseh na slovenskem ozemlju »očiščenih« naj bi bilo skoraj dvesto tisoč, od tega deset do petnajst tisoč Slovencev. To je zgodovinsko dejstvo, ki ne bo nikdar pozabljeno. Miroslav Krleža je ob njegovi smrti zapisal: »Kardeljevo ime bo ostalo kot datum.« Kaj pravzaprav je s tem mislil, ne vem. A ostalo bo, tako v dobrem kot v slabem.

Kardelj je, ne nazadnje, naredil tudi kaj dobrega. Slovensko republiko je zastopal v zvezni. Značilno zanj je bilo, da nas je v Ljubljani kritiziral, v Beogradu pa zagovarjal. Kot Titov dvorni pisar je napisal tudi ustavo iz leta 1974, v kateri je za republike ohranil pravico do samoodločbe, vključno z možnostjo do odcepitve. Kako pomembna je bila ta formulacija z mednarodno pravnega vidika, se je pokazalo tudi leta 1991, ko smo to pravico udejanjili …