Knjiga za utrdboljube

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 1. februar 2010 / 06:00

O Rupnikovi liniji, ki je bila zgrajena ob rapalski meji v zadnjih letih pred 2. sv. vojno, se med Slovenci še okrog leta 2000 ni vedelo prav veliko.

Če si leta 2001 v iskalnik Virtualne knjižnice Slovenije (COBISS) vtipkal geslo Rupnikova linija, se je pokazalo »0 zadetkov«. Če to storimo zdaj (januarja 2010), je zadetkov 37. Štirje med njimi slišijo na ime Aleksander Jankovič Potočnik; prvi je članek, ki ga je napisal za Žirovski občasnik (št. 31, 2001), potem pa kar dve knjigi oziroma eno z dvema naslovoma. Naslov prve je bil: Rupnikova linija in Alpski zid (Utrjevanje rapalske meje med letoma 1932 in 1941), izšla je 2004 in bila v pol leta razprodana. Pet let pozneje jo je avtor temeljito predelal, zdaj je njen naslov enostavno Rupnikova linija, podnaslov pa Odkrivanje utrdb ob rapalski meji. Uredil jo je Anton Marn.

»Kljub žalostni usodi Rupnikove linije, ki je bila ambiciozno zasnovana, a nikoli do kraja zgrajena in uporabljena, nas avtor prepriča, da ima skupaj z njej nasprotnim Alpskim zidom za nas še vedno trajno in trojno vrednost: je velik gradbeni podvig in celovit utrdbeni sistem; je kulturnozgodovinska vrednota; ob pravem pristopu lahko postane turistični potencial.« Tako sem povzel avtorjeve ugotovitve v prvi knjigi. V drugi ugotovi, da se je medtem marsikaj spremenilo in izpostavi tri pomembne spremembe. Prva: »Prva knjiga je skušala prepričati bralca, da so utrdbeni sistemi iz tridesetih let dvajsetega stoletja pomemben del naše kulturnozgodovinske dediščine, pričujoča pa se sprašuje, v kolikšni meri se je to spoznanje že udomačilo v strokovni in široki javnosti.« Druga: »Prva knjiga je podala zgodovinske okoliščine, v katerih so utrdbe nastale, in predstavila njihove tipične primere, medtem ko so o njenih dejanskih razsežnostih zapisane le domneve, nova knjiga pa bralcu ponuja tudi večino konkretnih podatkov, saj je osnovno raziskovanje oziroma ugotavljanje stanja na terenu končano.« Tretja: »V prvi knjigi sem razmišljal o tem, da predstavlja utrdbena dediščina pomemben turistični potencial, nova knjiga pa predstavlja vrsto turistično motiviranih pobud, ki so v času od izida prve knjige nastale na podlagi utrdbene dediščine določenih krajev. Omenim naj le primer vsakoletnega žirovskega Pohoda ob stari meji, ki si je medtem že pridobil značaj tradicionalne prireditve.«

Knjiga ima tri glavne dele. V prvem je zgodovinski pregled dogajanj na območju, kjer je po 1. sv. vojni nastala rapalska meja. Drugi – in glavni – prikaže Rupnikovo linijo, tretji pa Alpski zid, ki so ga ob meji zgradili Italijani. Knjiga je trdo vezana in bogato ilustrirana, veliko je arhivskih in novih barvnih fotografij (avtorja in Rafaela Marna), dragocen je dodatek, ki vsebuje načrte utrdb Alpskega zidu, narisal jih je avtorjev hrvaški kolega Vladimir Tonić. Delo je ljubiteljsko in strokovno hkrati, avtor navaja tudi številne vire (med njimi lahko pogrešimo drugo kapitalno delo o istem fenomenu: knjigo Rupnikova črta češkega utrdboslovca Miloša Habrnala, izdano 2005 na Češkem). Avtorju se pozna, da je po osnovni stroki arhitekt; narisal je številne načrte utrdb in ugotovil celo estetsko posebnost Rupnikove linije, v njej zaznal slogovni odmev »art decoja« iz 30. let: okrogli betonski stolpič (z njim so zaradi varčevanja nadomestili jeklene) z vgrajeno polkrožno jekleno ploščo s tremi okroglimi strelnimi linami. »Nasploh se visoke stranice utrdb, ki so bile zaradi izpostavljenosti sovražnemu ognju v vojaškem smislu pomanjkljivost, zdaj kažejo kot estetska vrednota, ki daje Rupnikovi liniji pečat unikatnosti.«

Novo izdajo knjige je avtor posrečeno obogatil s številnimi podrobnostmi iz življenja ljudi ob rapalski meji. Na eni strani imamo utrdbe, ki so že same po sebi nekaj hladnega, na drugi utripa življenje z vso svojo toplino, dostikrat humorno. Janko Kloboves iz Poljan je povedal, kako je general Rupnik hodil k njegovi mami v kuhinjo gostilne pri Kamnarju pokušat, kaj kuha. »Gospa Lojza, a smem videt, kaj danes za naše fante kuhate? A mi daste za poskusit, a smem kar vzet?« Nakar je, ne da bi čakal na odgovor, vzel žlico in zajel iz lonca … General je pogosto inšpiciral gradnjo, navadno se je pripeljal v črni limuzini, včasih tudi z letalom, ki je pristalo kar na travnikih pri Gorenji vasi. Rado Jurca iz Brekovic pri Žireh: »Takrat se je vozilo tako, da se je trobilo pred vsakim ovinkom. Rupnikov avto je imel značilno dolgo zategnjeno sireno in ko smo jo slišali, smo se otroci drli: 'Rupnik se pelje!'« In še obilo je takih, tudi bolj pikantnih zgodb. Berite, priporočam.